Domov Župnijski list Dogodek Kontakt Kazalo strani
Predstavitev
Zgodovina
Župnik in sodelavci
Zakramenti
Statistika
Kronika
Publikacije
Skupine
Veroučna šola
Dogodki
"Naše povabilo"
Župnik odgovarja
Svetniki meseca
Galerije
Sorodne strani
Misel tedna
Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno zaupanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.
(Thomas Merton)
Župnijska cerkev Podružnična cerkev Kapelice
Župnišče

Stavba župnišča po prenovi zunanjščine v letu 2002
Stavba župnišča po prenovi zunanjščine v letu 2002
Župnijska stavba na Črnučah je poleg kapelice pri župnišču ter Aleševe in Snojeve hiše, še edina, ki spominja na to, kako je bilo videti jedro Črnuč včasih, in je do sedaj ohranila prvotni videz. Leži v ulici Stare Črnuče, nekoč glavni cesti Dunaj - Trst in s svojo mogočnostjo še vedno izraža svojo pomembnost, saj je bila stavba župnišča, kjerkoli že, vedno ena glavnih stavb, še posebej po vaseh, kamor so do nedavnega spadale tudi Črnuče. Dokaz za to je veduta Črnuč iz leta 1882, kjer je župnišče poleg cerkve najbolj izrazito.

Arhitekturno je stavba produkt značilne kmečke arhitekture 18. in 19. st. na Kranjskem, t. i. kmečki barok. Vsa stavba počiva na nizkem talnem vencu (coklu). Fasada je do medetažnega venca s sprednje strani členjena s plitko poudarjeno rustiko v ometu, ki poteka iz vsakega izmed štirih pritličnih oken in se konča s koncem sprednje strani, ker druge stene niso členjene. Markanten je tudi nov kamniti portal z novimi dvokrilnimi vrati, ki je nadomestil starega, ki je bil narejen iz malte. Na novo je prav tako urejen dostop do vhodnih vrat, saj se novi sedaj zajeda v cesto in tako premosti prejšnji dve precej globoki stopnici, saj je nivo veže pod nivojem ceste, dostop pa je s svojim poldrugim metrom širine prijazen tudi invalidom na vozičkih. Tlakovan je s tiskanim betonom, ki je položen okoli celotne stavbe in se lepo vklopi k fasadi. Dohod se konča z betonskim zidom, ki je sklenjen s ploščami pohorskega tonalita, na katerih kraljujejo velika in lepo zasajena cvetlična korita in stebrne luči, ki ponoči osvetljujejo pročelje. Pritličje in prvo nadstropje ločuje medetažni venec, ki plastično izstopa iz površine in ni profiliran. Prvo nadstropje se zaključuje s prav tako izstopajočim polkrožnim strešnim vencem, ki pa od strani zaključuje stranski pogled in tako tvori zidec, ki je spodnja stranica trapeza, ki nastane s strešnim zatrepom in stikom strehe ob straneh, ki je prav tako zaključena s polkrožnim vencem. Tako nastane površina, na kateri sta še dve okni. Omeniti je treba to, da so okenske špalete spredaj in od strani enake oblike. K plastični razgibanosti fasade pripomore tudi barvno členjenje v beli (deli, ki iz površine izstopajo) in osnove v barvi zlatega okra, ki tako vzpostavi duhovno povezavo med cerkvijo, kapelico in župniščem.

Čeprav leva (jugozahodna) stran stavbe ni arhitektonsko razgibana, pa je prav gotovo likovno najbogatejša in najbolj opazna (ker se jo najbolj vidi s ceste). Na desni strani stene je sončna ura, slikana v fresko-tehniki. Ta je v naslikanem okvirju osemkotne oblike, v katerem je angel, ki v rokah drži na dve palici obešen trak iz blaga, za njim pa je v ozadju naslikana skalnata pokrajina, ki pripomore vtisu, da angel lebdi. Zaradi lege zgradbe v smeri SV- JZ sonce šele po eni uri popoldne obsije uro. Avtor ure ni znan.

Bronasti visoki relief  Krst v Jordanu
Bronasti visoki relief Krst v Jordanu
Jugozahodna fasada ima v pritličju in nadstropju po eno slepo okno. Zgornje okno zapolnjuje druga plastična likovna dekoracija tj. bronasti visoki relief Krst v Jordanu dimenzij 123 cm × 85 cm, delo kiparja Jerneja Malija, ki prikazuje Janeza Krstnika pri krstu Jezusa v reki Jordan, nad njima pa angeli na rokah prinašajo Sv. Duha v podobi goloba. Prav tako kot ura se relief pokaže v vsej svoji barvi in plastičnosti šele popoldne. Nastal pa je ob koncu obnovitvenih del na župnišču v septembru 2001.

Desno stran stavbe zaključuje zid, v katerega so domiselno vkomponirana stara dvokrilna kovana železna vrata, ki so nekoč krasila ograjo, ki je potekala okrog župnijske cerkve, in je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odstranjena. Za vrati stoji nadstrešek, delo arhitektke Majde Lajovic, ki smiselno dopolnjuje starega, ki se je naslanjal na steno stavbe, arhitektka pa je to sedaj ločila na dve samostojni enoti. Nadstrešek stoji na šestih kovinskih stebrih, na katere je položena enokapna streha, nagnjena na dvorišče. Ta nadstrešek se uporablja kot garaža. Posrečeno je spajanje stare vsebine in današnje oblike tega nadstreška. Prav tako se staro in novo povezujeta tudi v barvi.

Na dvoriščni strani stavbe je zanimiv nadstrešek nad zadnjim vhodom, ki ga podobno kot glavni vhod krasijo nova enokrilna vrata, enaka vhodnim. Nadstrešek je zanimiv zaradi dveh kamnitih okroglih stebrov iz sivega kamna, ki podpirata dvokapno konstrukcijo nadstreška, streha pa je bakrena, kar je zanimivo, saj ji daje pridih lahkotnosti. Glede na arhitekturni slog bi lahko sklepali, da je načrt zanj naredil Plečnik, a o tem žal ni dokumentov. Svojo funkcijo bo zadnji vhod dobil šele, ko bo vzpostavljena povezava med starim in novim delom župnišča.

Prav tako omembe vredno je tudi prenovljeno pritličje in pisarna župnijskega urada iz leta 2002.

Marsikoga zmoti neurejena okolica župnišča, vendar se bo z graditvijo novega župnijskega doma na mestu, kjer je nekoč stalo gospodarsko poslopje, uredilo tudi to.

Jernej Mali
Slomškov dom
Idejna zasnova nove pastoralne hiše na Črnučah
Idejna zasnova nove pastoralne hiše na Črnučah
Idejna zasnova nove pastoralne hiše na Črnučah
Idejna zasnova nove pastoralne hiše na Črnučah
Dograjen Slomškov dom
Dograjen Slomškov dom


Nekaj misli ob izdelavi reliefov za Slomškov dom na Črnučah

Vse se začne z zamislijo, idejo, pogovorom in seveda dogovorom. Reliefi bodo. Zagotovo. Devet jih bo. Opisovali naj bi odrešenjsko zgodovino. Nekaj iz stare in nove zaveze. Vse se začne s kepo gline, prelistavanjem Svetega pisma. Gledaš, iščeš, opazuješ. Prvi dotik voljne zemlje. Občutek, da lahko narediš, kar hočeš, nekaj, kar v tej obliki še ne obstaja, in da si verjetno edini na svetu, ki točno v tem trenutku dela ta prizor. Na leseno podlago nanesem okrog centimeter debelo plast gline. Začne se delo. Ko začnem, ne končam, dokler ne zagledam tistega, kar želim. To je strast, ki te vleče, da vedno znova vstajaš in se zahvaljuješ, da imaš možnost razpolagati s talentom in ga deliti z drugimi. Začnem z Mojzesom in s tablama postave. Mogočna postava, odeta v vihrajočo draperijo in visoko dvignjeno roko. Nadaljujem z Izakovim darovanjem. V kompoziciji skušam doseči dramatiko trenutka, ko Abrahama, ki že dviga roko, da bi daroval ljubljenega sina, zaustavi angel. V daljavi pod drevesom zmodeliram kozla, ki je bil kasneje darovan. Vidim božjo dobroto in usmiljenje. Pri vseh teh dejavnikih pa želim doseči teksturo površine, da je sveža in slikovita. Poteg modelirke, prstni odtis, ki za zmeraj ostane na površini gline in jo dela zelo razgibano, še posebej, ko jo po končanem žganju patiniram, da zaživi v vsej svoji napetosti. Tretji po vrsti je prizor, ko Bog pokliče Mojzesa v obliki gorečega grma. Mojzesa postavim v spodnji desni vogal, da daje vtis, kakor da bi vstopal v prizor. V roki drži palico, z drugo pa sega v prostor, kakor da bi se želel dotakniti grma. Poleg naredim ovco, ki se praska in je videti, kakor da se je celoten prizor ne tiče. Navdušujem se nad sprotnim klitjem modeliranih reliefnosti. In takšno odzivanje na trenutne impulze mi nenehno zvišuje delovno temperaturo z užitkom nad pravkar doseženim.

Potemtakem spoznam, da ne potrebujem nikakršne vnaprejšnje, preddomišljene gradnje, saj sem začel dosegati trdnost na sebi lasten način, takorekoč mimogrede. Prelomnica je relief Jezusovega rojstva. Dete v jaslih, starša, pastirji, živali. Ovca hoče nekaj Marijine pozornosti. Praska jo s parkljem. Dete, majhno a tako močno, Odrešenik, poslan na svet, ker imamo drugo možnost, ki jo moramo izkoristiti. Skušam doseči, da gledalec zlahka zazna neko oprijemljivo podobo, in tega se skušam držati pri vseh tablah. Jezusov prvi čudež v Kani. Vina nimajo. Jezus z roko zapoveduje vodi v vrčih. Obleka je preprosta, skoraj brez gub, znamenje nadzemeljskega, gesta roke ostra, neupogljiva.

Seveda to tudi od mene zahteva odločenost in odgovornost odločanja in izbiranja, pomembno je, da ostaja glavna ideja v veliki meri nespremenjena.

Glina se suši, poka, dve tabli sta že odžgani. Rezultat je še kar zadovoljiv, kar me skrbi je, kako bo vse skupaj videti v prostoru.

Zadnja večerja je izziv zaradi kopice figur okrog mize. Dvanajst apostolov, dvanajst obrazov, vsak s svojimi karakteristikami, začudeni, prestrašeni. Jezus bo izdan, on pa daruje evharistično daritev. Vprašanje je kdo ga bo izdal?

Križanje. Jezus je že pribit na križu. Ozira se proti Očetu. Pod križem je njegova mati, strta v žalosti nad skorajšnjo izgubo sina. Želim hoteno jasnost zaznave. Čustva, prelita v material, izdelano, izoblikovano tako, da presune. Da razumem in doživim. Poslušam in vsemu skupaj dam obliko, svojo, svojsko, edinstveno, neponovljivo. Ne želim dati samo forme, želim celoto.

Vstajenje. Jezus nam daje možnost. Odkrito in neprisiljeno. Jaz sem ta, ki je premagal smrt. Tukaj sem z mesom in kostmi za vas. V roki drži križ. Z drugo blagoslavlja mene, tebe, nas. V svežo glino odtiskujem črke in številke. To je moja pisava, faktura, dejstvo, da so detajli in da je celota. Je črka in je beseda. Je Biblija. Moj vodič pri delu. Naj se to vtisne v površino in tam ostane. Sledi še zadnja tabla s farnima zavetnikoma sv. Simonom Gorečnikom in Judom Tadejem. Simon drži križ in žago, Juda pa kij in gleda v opazovalca ter kaže na križ. Pridi, sledi. Simonov pogled je uprt na križ. Apostola, svetnika, prijatelja Gospodova, vodita nas v nebeški raj, vodita nas do Kristusa.

Table so končane, čaka še montaža, malo pritiska tudi rok. Leseni paneli so že postavljeni. Izdelani so iz javorjevega furnirja. Montaža in presenečeni pogledi. Vse je tako, kot sem hotel. Šlo je za las, ampak sem zmagal. Tu so v vsem svojem materialu, ki je prek mene postal oblika. To je majhen korak za kiparstvo, zame osebno nov izziv. Uspešno realiziran izziv. Sledi stisk roke in trepljanje po rami. Priznam, da sem zadovoljen. V danem času sem dal svoj maksimum.

Sledi še izdelava Križanega za malo veroučno sobo. Isti princip, novi problemi, vprašanja, dileme. Odločim se za ozadje iz pleksi stekla. Križ nadomestim s panojem. Križ ni negativen, zame je bistveno telo, ki že z visenjem dosega obliko križa. Izpostavim Kristusovo osebnost, ne simbola. Tukaj je, trpi za nas, ne pozabimo tega.

Postopek odkrivanja njegove notranje narave se mora začeti znova, v temeljnih izhodiščih.

Za fasado doma izdelam še doprsni portret Antona Martina Slomška. Škof je z glavo in pogledom obrnjen proti vhodu v dom, kot bi spremljal obiskovalca. V eni roki drži Sv. pismo, drugo ima položeno na srce kot dejstvo, da pri Bogu prosi za nas in da nas nosi v svojem srcu. V ozadju je križ kot simbol božje predanosti in verovanja, ki je skupen tako njemu kot nam. Zaradi svoje pojavnosti je odlit iz brona in se dobro dopolnjuje z napisno tablo in s fasado.

Moje delo je tako zaenkrat končano. Čakajo me novi izzivi, nova razmišljanja in novi strahovi. Veseli me dejstvo, da je moj trud opažen in da so reliefi ljudem všeč. Zelo močno pa se zavedam naloge, ki me čaka, in zato nočem, da nam površna zapeljivost naše moderne samopodobe odvzame znova odkriti čut za vrednote in za sočloveka.

Jernej Mali, akademski kipar
Na Črnučah, v maju 2005

Mojzes sprejme deset zapovedi
Abraham daruje sina Izaka
Mojzes pred gorečim grmom
Jezusovo rojstvo
Jezusov prvi čudež v Kani
Veliki četrtek - zadnja večerja
Veliki petek - križanje
Velika noč - vstajenje
Sv. Simon in Juda Tadej
Križ v mali veroučni učilnici
Anton Martin Slomšek
Napisna tabla na Slomškovem domu

   ©  1996-2016 Župnija Ljubljana Črnuče