Domov Župnijski list Dogodek Kontakt Kazalo strani
Župnija
ŽPS
Ključarji
Karitas
Ministranti
Jasličarji
Zakonske skupine
Molitvena skupina
Marijina legija
Zbori
Veroučna šola
Dogodki
"Naše povabilo"
Župnik odgovarja
Svetniki meseca
Galerije
Sorodne strani
Misel tedna
Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno zaupanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.
(Thomas Merton)
Pritrkovalci

Pritrkavanje (tudi potrkavanje) je pesem zvonov, ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlivajo v melodijo v strogo določenih zaporedjih. To je naša posebnost, ki ne seže prek etničnih meja Slovenije. V srednji Evropi poznajo t. i. "glokenšpil", kjer posameznik ustvarja melodijo z igranjem na klaviaturo, ki je preko mehanizmov povezana z zvonovi, medtem ko ima pri nas vsak zvon svojega pritrkovalca.

Pritrkavanje delimo na "leteče" in "stoječe" melodije. Pri letečih en zvon, navadno največji, zvoni (niha) – pravimo, da daje takt, drugi pa mirujejo in ubirajo ter gostijo melodijo. Pri stoječih melodijah vsi zvonovi mirujejo, njihov čar pa je v stalnem spreminjanju tempa in glasnosti.

Črnuški pritrkovalci
Črnuški pritrkovalci
Velika nesreča je, ker v Sloveniji pritrkavanje, ki je naša tradicija, počasi zamira, saj ni več mladih, ki bi se navduševali nad tem običajem. Zato bomo veseli vsakogar, ki bi se nam rad pridružil (dodatne informacije dobite tukaj) in skupaj z nami izvabljal čudovite pesmi Bogu v čast in ljudem v veselje.

Kljub temu na Črnučah obstaja skupina osmih pritrkovalcev, ki redno sooblikujejo slovesnejša bogoslužja. Pritrkavajo kar 30- do 35-krat na leto ob naslednjih priložnostih v cerkvenem letu: na vse tri sv. večere (božični večer, silvestrovo, večer pred sv. tremi kralji), božič, štefanovo, novo leto, sv. trije kralji, svečnica, velika noč, velikonočni ponedeljek, bela nedelja, birma in prvo sv. obhajilo, 1. maj, sklep šmarnic, vnebohod, binkošti, sv. Trojica (takrat tudi na Šmarni gori), sv. Rešnje Telo, sv. Peter in Pavel, veliki šmaren, angelska nedelja (žegnanje), mali šmaren, sv. Simon in Juda Tadej, vsi sveti, zahvalna nedelja in na nedeljo Kristusa Kralja (zaključek cerkvenega leta). Poleg tega pritrkavajo še ob "delopustu" pred naslednjimi prazniki: 1. maj, binkošti, sv. Rešnje Telo, veliki šmaren, angelska nedelja, pred godom sv. Simona in Juda Tadeja ter na pustno soboto.

Matej Bec


Pomen zvonjenja

Kaj bi bila slovenska Velika noč brez praznične pesmi zvonov? Vprašajte tiste, ki so doživeli hude vojne čase, ko so pobrali te božje klicarje iz zvonikov, da so iz njihove doneče kovine vlili topovske cevi... Na Veliki četrtek, ko duhovnik pri maši v spomin Jezusove zadnje večerje zapoje Slavo, se oglasijo vsi zvonovi in zvončki, potem pa utihnejo in molče do Slave na veliko soboto zvečer. Po ljudski veri na veliki četrtek zvonovi "odlete v Rim na božjo pot" ali "k svetemu očetu po blagoslov". Ko dva dni v spomin na Jezusovo smrt in njegov počitek v grobu ("Bogec so umrli", pravijo na Štajerskem) namesto njih ropotajo raglje, je njihov glas na Veliko soboto in na Veliko noč toliko lepši in slovesnejši. Naši pritrkovalci znajo iz njih spraviti neskončno število melodij. V pesmi zvonov odmeva praznik, ki je v srcih vernih ljudi; z veseljem jim prisluhnejo tudi tisti, ki pogosto tudi preslišijo njihov glas, ko vabijo v božjo hišo.

Morda ste kdaj slišali koga reči: "Rojen sem pod zvonom svetega Petra," kar pomeni: v župniji svetega Petra. Zvon je glas župnije. Človek, ki živi v tujini, sanja o tem, da bo spet slišal domači zvon. Lepo doneči zvonovi so veselje in ponos župnije. Slovenci kot glasbeno nadarjen narod veliko damo na zvonove. Skoraj povsod so ljudje pripravljeni zanje veliko darovati, kajti ti zvonovi bodo njim in njihovim domačim peli ob veselih in žalostnih dogodkih, jim naznanjali čas in praznike, vabili bodo in klicali k Bogu ter molili in peli v imenu vse župnijske družine. Za blagoslovom cerkve je blagoslov zvonov najslovesnejše opravilo.


I. Redno zvonjenje

1. Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem (13. stol.) zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
Danes se jutranjica sila redko sliši, običajno za velike praznike, ko fantje in možje s pritrkavanjem naznanijo slovesnost tistega dneva...

2. Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je l. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. V zavesti naših prednikov pa je zvonjenje ob sedmih zjutraj zamenjalo jutranjico. Pri nas zvonimo »sedem« s srednjevelikim zvonom, ob nedeljah in praznikih pa z velikim zvonom.

3. Opoldansko zvonjenje
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Papež Kalist III. (1455-1458) je ukazal opoldansko zvonjenje, da bi se z molitvijo izprosila zmaga krščanskega orožja nad Turki. Papež je v pismu opozoril na turško nevarnost. Naročil je, da se vsak dan zvoni med 9.uro (nono) in večernicami tako, da vsi slišijo. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv 'turški zvon'. Pri nas »poldan« zvonimo enako kot »sedem«.

4. Večerno zvonjenje
Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom.
Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). K razširjanju tega zvonjenja (predhodnik današnjega večernega angelskega pozdrava) so zelo pripomogli frančiškani. Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom. Temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi »avemarija«. Pri nas zvonimo »avemarijo« ob mraku, s 3-mi zvonovi posamič. To je zadnje zvonjenje dneva.

5. Zvonjenje ob petkih
Praška sinoda (l. 1386) naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev Jezusovega trpljenja. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418). Pri nas na čast Jezusovega trpljenja zvonimo z velikim zvonom.

6. Mrliško ali pogrebno zvonenje
Mrliško zvonjenje ima dva dela. Smrt naznani »cingel« v župnijski cerkvi, ko se g. župniku prijavi cerkveni pogreb. To zvonjenje je treba pozorno poslušati! Če zvoni dvakrat z malim zvonom pomeni, da je umrla ženska. Če zvoni trikrat pa pomeni, da je umrl moški. Kadar umre župnik ali škof, se smrt naznani na podoben način, toda z velikim zvonom. Drugo mrliško zvonjenje so "cuge", ki se zvonijo z vsemi zvonovi po jutranjem, opoldanskem in pred večernem zvonjenjem. Ob tem zvonjenju naj bi se še posebej spomnili pokojnika, ki bo kmalu pokopan.

Zvonjenje na praznik Vseh svetih zvečer, ko se molijo rožni venci za naše drage rajne, je daljše trikratno zvonjenje z vsemi zvonovi. Vsak začetek naznani enega od treh delov molitve rožnega venca.

7. »Delopust«
Naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki je zelo sporočilna, pomeni pa: »pusti delo«. Človek si mora vzeti čas za pripravo telesa in duha na nedeljo, na praznik... Tudi Stvarnik je po opravljenem delu stvarjenja sveta in človeka, počival 7. dan.
Zato delopust zvoni ob sobotah in dan pred velikimi (zapovedanimi) prazniki v »zimskem« času ob 15. uri (to je od goda nadangelov Gabrijela, Rafaela in Mihaela – 29.9., pa do godu mučenca sv. Jurija – 23.4.), v »poletnem« času pa ob 16.uri. Pri nas pričnemo zvoniti »delopust« z velikim zvonom, ki se mu nato pridružijo ostali zvonovi. Delopust pred prazniki pri nas običajno naznanimo s slovesnim pritrkavanjem.


II. Mašno zvonjenje

Že samo ime pove, da v to kategorijo sodijo načini zvonjenja, ki vabijo k bogoslužju.

1. Zvonjenje k maši ali »firkelc«
Že samo ime izdaja, da gre za zvonjenje 15 min. pred sv. mašo. Zvoniti pričnemo z malim zvonom, nato se mu pridružijo tudi ostali, ki v enakem vrsten redu tudi pojemajo. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži tudi veliki zvon. Ob praznikih se pred bogoslužjem oglasi slovesno pritrkavanje...

2. »Urni zvon«
Ob nedeljah in praznikih prvič vabimo k bogoslužju že 1 uro prej, in to z velikim zvonom.


III. Izredno zvonenje

1. «Huda ura«
Kadar se bliža nevihta je potrebno zvoniti "hudo uro" predvsem kot znamenje za molitev, ki naj odvrne razdivjane strele. Naše ljudstvo je verjelo, da glasovi zvonov odganjajo nevihte in lomijo strele. Najprej se oglasi veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi tako dolgo, dokler nevarnost ne pojenja...

2. »Požar«
V preteklosti, ko ni bilo nam sedaj poznanih načinov alarmiranja, so zvonovi opravljali svojo funkcijo tudi v »civilni sferi«. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem ob plat zvona. To je izgledalo tako, da je kembelj na eno stran udarjal močneje...

Kadar zvoni ob neobičajni uri, to pomeni, da se je nekaj zgodilo.

   ©  1996-2016 Župnija Ljubljana Črnuče