diakon Peter Bregar

Ali se nam lahko na začetku na kratko predstavite. Kdo ste, od kod prihajate, kje so vaše korenine, kakšna je bila vaša pot od otroštva do danes, ko kot diakon službujete na Črnučah.

Prihajam iz župnije Ljubljana-Šentvid. Star sem 27 let. Prihajam iz 4-članske družine in imam še mlajšega brata. Večino svojega življenja sem preživel v Šentvidu, kjer sem hodil v osnovno šolo in gimnazijo, po gimnaziji pa sem se vpisal na Teološko fakulteto. Tekom osnovne in srednje šole sem obiskoval tudi glasbeno šolo, igral sem harmoniko, pa tudi pel pri župnijskem mladinskem zboru. Kasneje sem začel igrati tudi orgle. Po prvem obhajilu pa me je sestra uršulinka, moja katehistinja, povabila k ministriranju.
Za oltarjem sem se počutil kakor doma. Moj župnik do birme je bil sedanji nadškof gospod Alojz Uran. Izžareval je navdušenje, veselje nad župnijskim delom. Zdi se mi, da sem ravno ob njem dobil veselje do tega dela. Odločitev za duhovniški poklic se mi je zdela dokaj samoumevna. Samoumevna do te mere, da se mi je zdelo čudno, da si tega ne vsak želi. Sčasoma sem videl, da vrstnike zanima tudi kaj drugega.
Bog klic preprosto položi v človeka. Človek se tako samo na tistem področju čuti izpolnjenega, kamor ga Bog kliče (avtomehanik, strojevodja, cvetličarka,...). Kljub vsem težavam v življenju.


Kako so doma reagirali na vašo odločitev? Kakšno podporo čutite pri njih?

O posebnem »vplivu« družine ne bi mogel govoriti. Starši so me naučili moliti. Po njih mi je Bog podaril določeno življenjsko držo. V duhovniški poklic me niso niti silili, niti me niso od njega kakorkoli odvračali. »Če te to veseli, le pojdi!«


Vaš dolgoletni župnik je sedanji ljubljanski nadškof Alojz Uran. Ali imate kakšne posebne spomine nanj kot na šentviškega župnika?

Najbolj mi je ostala v spominu majniška pobožnost Šmarnic. Navadno je župnik skupaj z ministranti prepeval litanije. Župnika imam sploh v spominu kot zelo zavzetega, veselega, skrbnega, blizu vsem ljudem.


Kako si predstavljate delo župnika? Nekaj vpogleda v to delo ste doslej že imeli, pa vendar.

Vsak dan bom maševal, poučeval verouk (na katerega se je treba pripraviti), razne gospodarske stvari, skupine v župniji. Na nekaterih župnijah je veliko sodelavcev, veliko skupin, na nekaterih župnijah pa tudi ne. Delo, ki me čaka, pričakujem z odprtostjo. Kamor prideš, skušaš začutiti utrip kraja, potrebe in stiske ljudi, njihova veselja, upe,


Ali obstaja kakšno postoralno področje, ki vas še posebej zanima? Recimo naš prvi diakon, Klemen Svetelj, študira v Rimu mladinsko pastoralo, tudi bivši diakon, sedanji šentviški kaplan Edi Strouhal, se je zavzel za gluhe in naglušne. Ali je tudi za vas kakšno področje, ki nekako bolj izstopa od ostalih? Vas bolj priteguje, zanima – tudi glede nadaljnega študija?

Če bi šel študirati naprej, bi morda izbral dogmatiko, da bi poglobil znanje o naši veri. Česa se verjetno najbolj veselim v svojem duhovniškem poklicu? Podeljevanja zakramentov, obhajanja svete maše in zakramenta svete spovedi. V teh trenutkih si »najbolj duhovnik«. Da lahko ljudem posreduješ upanje, ki ga daje samo Bog. Sam se čutim nemočnega, vendar računam na Boga in njegovo milost. Apostol Pavel pravi: ta zaklad nosimo v lončenih posodah. – Neizmerne dragocenosti prenašam okrog v krhkih glinenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).
Če bi bil duhovni poklic zgolj moja želja, bi to bilo veliko premalo. Sčasoma vidiš, da si poklica nisi sam izmislil, ampak da te dejansko želi Bog sam. Kljub vsem mojim slabostim rečem Bogu: ljubi Bog, ti že veš!


Kako se počutite kot diakon na Črnučah?

Počutim sprejetega, zelo. Vsi me sprejmejo z dobro voljo, začenši z gospodom župnikom. Tega sem zelo vesel. Skušam biti z vsemi.
Sicer pa se mi zdi pomembnejše vprašanje, ali ljudem posredujem to, zaradi česar sem tukaj.
Vesel sem, da lahko ljudem delim Gospoda samega, ki jih nato spremlja povsod in vedno. Gospoda, ki jim zagotavlja tudi: »Kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj!«


Ali je v cerkvenem letu kakšen liturgični čas, ki vam je še posebej pri srcu, vas posebno nagovarja?

Vsak liturgični čas je po svoje lep. Najbogatejši se mi zdi velikonočni čas. Velikonočna skrivnost je tudi srčika naše vere. Seveda pa – brez božiča (Božjega učlovečenja) ne bi bilo velike noči (Jezusovega vstajenja). Jezus je prišel, da bi za nas trpel, umrl in vstal.


Igrate tudi orgle. Kako se je začelo?

Navdušil me je stric, ki je v sosednji župniji organist. Veseli me. Najprej sem igral harmoniko, ker na glasbeni šoli ni bilo možnosti za orgle, potem sem se pa uspel vpisati na orglasko šolo. Za vadenje skoraj ne najdem časa. Pač pa sem vsa leta v semenišču eden od »hišnih« organistov –kar mi nekako vzdržuje »kondicijo«.


Kje črpate moč in energijo za svoje poslanstvo?

Počasi se učim, da bi moč črpal od Boga, iz molitve in svete maše. V semenišču je tako ali tako molitev na dnevnem redu, tako da dan ne mine brez molitve. Noben trenutek v življenju, ki ga preživimo pred Bogom, ne gre »v nič«, in to mi daje zaupanje.


Slovenci smo znani po tem, da veliko romamo. Ali je kakšno romarsko središče, ki vam je še posebej pri srcu, vas še posebej nagovarja, ga večkrat obiščete?

To morda lahko rečem za Brezje. Tja sicer ne zahajam redno, grem pa vedno z veseljem.


Pred kratkim ste obiskali sveto deželo. Ali lahko podelite z nami, kaj je na vas napravilo poseben vtis, kaj vas je še posebej nagovorilo?

Božji grob. Ko hodimo po svetu in obiskujemo grobove kakšnih slavnih ljudi, so tisti grobovi navadno polni. Božji grob je pa prazen. Brez »praznega groba« je tudi naša vera prazna. (Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. – 1 Kor 15,13).
Name je vtis naredil tudi vrt Getsemani. Ko vidiš tisto skalo, kjer je Jezus potil krvavi pot in si rečeš: tukaj so bili tudi moji grehi, tudi moje grehe je občutil tukaj, če se le količkaj spomniš na to, je to lahko zelo močna stvar. Na Kalvariji (na križu) pa je bilo vse to zlo premagano. Težko je opisati občutek, ko si pred skalo in rečeš: Ljubi Jezus, tukaj, na tej skali si ležal, vendar ne prav dolgo. Prebereš odlomek, kako sta Marija Magdalena in druga Marija prišli h grobu in si rečeš: To je to, to je bilo tule. Poseben občutek je tudi, ko si na vrhu gore Sinaj in prebereš deset zapovedi (kjer jih je Mojzes dobil, kajpak). Močna stvar.


Ali veliko berete?

Premalo. Vendar to v veliki meri nadomesti naš spiritual, ki je zelo zavzet za te stvari. Prebere in preštudira tudi veliko tuje literature. Vsak večer nam pripravi točke za premišljevanje.
Vsake toliko časa kupim kakšno knjigo, za katero pravim, da jo moram prebrati, vendar žal mnoge obležijo. Knjižni molj žal nisem, čeprav je bil že napravil marsikakšen dober sklep.


Sveto pismo, pravijo, je knjiga vseh knjig. Kateri del svetega pisma pa vas najbolj nagovarja?

Celo Sveto pismo je beseda Boga, v njej je navzoč On sam. Sam se morda največkrat najdem v Psalmih, ki so pravzaprav molitev za vsakršne trenutke človekovega življenja. Ko je človek popolnoma na tleh, v najhujši stiski in tudi ko je poln veselja, slavljenja Boga.
Ob psalmih je molil tudi Jezus, ko je bil med nami. Ko moliš psalme moliš z Jezusom; za Cerkev, za vse ljudi, zase.


Poznamo veliko načinov molitve. Kateri vam najbolj ustreza, vam je najbolj blizu?

Molitev v tišini, pred tabernakljem. Čeprav priznam, da si premalokrat vzamem čas.
Včasih je težko ostati v tišini, vendar, kot sem že rekel: noben trenutek, preživljen pred Bogom, ni zaman.


Kristjani imamo veliko svetnikov. Njihovo življenje nam je velikokrat lahko za zgled. Ali je kateri od svetnikov, ki vas posebej nagovarja, vam je blizu?

Ko sem bil majhen, me je zelo privlačil zgled Janeza Boska; njegov življenjepis sem s slastjo prebiral. Navdušili pa so me tudi nekateri drugi, npr. pastirica Urška iz Svete gore (ta sicer (še) nima naziva »sveta«), Dominik Savio, Lojze Grozde. V zadnjem času morda Claire de Castelbajac, Filip Neri, Terezija Deteta Jezusa.
Z mojim patronom (sv. Petrom) sva si kar precej podobna … Hitro se je navdušil za kakšno stvar, potem pa je omagal.


Ali ste spoznali v svojem življenju kakšno močno duhovno osebo, morda svetniško?

Seveda. Se mirno podpišem pod koga, da je svetnik. Kdo pa je, pa zaenkrat še ne. Morda pa bo kdaj...


Ali ste se kdaj spraševali o tem, da Bog je? Iskali dokate za njegov obstoj?

To, da Bog obstaja, nikoli nisem dvomil, o svojem poklicu pa. Seveda so bile tudi krize. Človeka kliče Bog in v klicu spoznaš Boga, njegovo roko. Dokaz, da me Bog kliče, pa so božja vztrajnost, potrpežljivost. Ko kljub padcem še vedno vztraja in ne odstopi.
Od diakonskega posvečenja dalje sem se spomnil svoje otroške gorečnosti. V otroštvu sem molitev in Boga vzel mnogo resneje. Z leti pa je to uplahnilo. Po diakonskem posvečenju pa imam občutek, da me Bog spominja prve gorečnosti. Bog mi daje, da kljub padcem in neuspehom veselje ne uplahne. Bog vztraja z menoj.
Večkrat občudujem stvarstvo in njegovo urejenost. Vse, kar je delo božjih rok, končno tudi pisanost ljudi, kaj vse dela v ljudeh, kako Bog namenja človeku drobne pozornosti, ki jih navadno niti ne opaziš. Prejšnji teden je bilo oblačno. Pridem pred črnuško cerkev in točno pred vrati je sonce skozi eno luknjo med oblaki posijalo in sem rekel: Ljubi Bog, hvala! Ali pa kakšne drobne pozornosti Božje roke. Kljub temu, da človek misli, da ima svet v svojih rokah, je to zgolj nečimrnost in napuh. Bog drži roko nad vsem.


Morda kakšna misel ob sklepu našega pogovora.

Moje novomašno geslo je: zaupaj v Gospoda in delaj dobro. Imeti neko temeljno zaupanje v Boga,... da se nasloniš na Boga. Tedaj tudi najtežji trenutki v življenju niso težki. Bog vam daj zaupanje in vero vanj!


Hvala vam, g. diakon, da ste se odzvali povabilu na pogovor. Hvala, da ste nam odkrili del sebe in z nami delil bogastvo osebnih izkušenj do Boga, sočloveka in okolja.

Pogovarjala se je Katarina Pečar
Na Črnučah, april 2006