Edi Strouhal

Edi Strouhal, diakon v naši župniji v pastoralnem letu 2004/2005, se je ob zaključku svojega poslanstva v naši župniji z veseljem odzval našemu vabilu, tako da lahko ob slovesu objavljamo intervju.


Edi, kdo si in od kod prihajaš?

Po sem rodu Čeh, čeprav me na Češkem doslej nikoli ni bilo. To se pravi - sem zamejski Čeh. Prihajam iz Vojvodine. Vojvodina je za tiste, ki še ne veste, ena od dveh avtonomnih pokrajin v Srbiji. Rojen sem bil v Vršcu. Od mojega četrtega leta, ko sta se moja starša ločila, do prihoda v Slovenijo sem živel v Beli Crkvi, ki je oddaljena 35 kilometrov južno od Vršca. To je mesto s približno 13 000 prebivalci. Narodnostno je to mesto zelo pisano. Govori se, da v njem živi 24 narodnosti. Od manjšin smo najbolj številni v Belocrkvanski občini Čehi, Madžari in Romuni. Žal v naši občini nismo imeli šol v jeziku manjšin, tako da sem šolo končal v srbščini, doma pa smo izključno govorili arhaično češčino. To je češčina, ki so jo govorili še naši predniki, ki so v te kraje prišli približno pred dvesto leti. Knjige v češčini je komajda je imela kakšna družina, tako da se je jezik od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej podajal samo ustno, ker so nam takratne oblasti ukinile šolo v materinem češkem jeziku. Z matico nismo imeli nikakršnih stikov, pravzaprav ta kakor da za nas sploh ni vedela. Šele po padcu komunizma se je Češka začela bolj zanimati za nas. Takrat smo po nekaj desetletijih končno dobili učbenike in literaturo v češčini. Kasneje smo iz Češke dobili še učitelja češčine.


Kako si preživel otroštvo in mladost?

Sem sin ločenih staršev. Odraščal sem pri mami skupaj s starejšim bratom. V Beli Crkvi ali, kot po domače rečemo, Vajskirch (nemško – Weisskirchen; slovnično češko-Bila Cirkev) sem končal osnovno šolo ter gimnazijo naravoslovno-matematične smeri. Pred prihodom v Slovenijo leta 1997 sem obiskoval Višjo teološko pastoralno šolo v Novem Sadu. Tisto leto sem bil v tretjem letniku, do konca študija mi je ostalo še eno leto. Študija nisem končal, ker sem sklenil, da bom začel univerzitetni študij na Teološki fakulteti v Ljubljani in mogoče nekoč postal duhovnik.
Po očetu imam tudi polsestro, ki je nikoli nisem srečal. Letos februarja sem prvič po sedemindvajsetih letih poiskal in srečal »očeta«. Do takrat si očeta sploh nisem mogel predstavljati, kdo in kakšen je, ker mi je podoba očeta, ki sem jo imel kot štiriletni fantek, počasi izumirala. Ta podoba je postajala z leti vse bolj meglena. Ko sva se februarja letos po tako dolgem času srečala, sploh nisva spoznala eden drugega. Očetu še moje ime ni pomenilo nič. Šele ko sem omenil priimek je osupnil. Sam pa nisem imel občutka, da sem se srečal z lastnim očetom, ker nikoli nisem vedel (tudi sedaj ne), kaj to pomeni imeti očeta. V pogovoru z njim me je večkrat klical Zdenko, ki je sicer moj starejši brat. V času pubertete sem po imaginarnem očetu posebej hrepenel. Otroci ločenih staršev včasih, kakor da ne dojemamo, kdo sta to oče in mati, še posebej, če z enim od njiju od malega nisi odraščal. Kajti pri tem gre za odpoved jezika ljubezni. In če kdaj imamo to srečo, da svoje starše po dolgem času spoznamo, ju nekateri ne ločimo od navadnih ljudi z ulice, ki jih ne poznamo in do katerih nimamo nekega posebnega odnosa. Manjkajoči starši so za nas vedno samo tujci, so samo fiziološki starši, nikakor pa ne oče in mati s srcem. Čustveno smo prikrajšani za ta dar odnosa. Vedno v nas ostaja samo prazno hrepenenje po neki silhueti, ki se ji pravi »oče« ali »mati«. Rasteš kot bilka brez opore, nadomestno oporo pa si vsak mora poiskati sam, drugače pa si v življenju povožen. Čudno se sliši, je pa to res. In kdo so bili ti moji pravi in nadomestni oporniki? Pravi opornik mi je bila vsekakor moja mami v vlogi matere in očeta, s to razliko, da je mami vedno bila in ostala samo mati in ne oče. Nadomestni opornik pa mi je bil moj župnik, nevidni opornik in zvest spremljevalec pa mi je bil kdo drug kot sam Bog. Po njem sem to, kar sem. To kar sem, dolgujem Njemu in svoji materi.


Navadno v intervjujih sledi vprašanje o hobijih: Kaj te veseli? Šport, pohodništvo branje, ali tudi kaj pišeš ?

Kakšnega posebnega hobija nimam. Rad pa hodim v hribe, včasih sem tudi igral na kitaro. Če sem v dobri družbi, rad tudi kolesarim. Z veseljem se učim tuje jezike. Rad prebiram knjige, in sicer v ruščini, poljščini, angleščini, nemščini in seveda v slovenščini, češčini in srbohrvaščini. Zadnje tri jezike tudi tekoče govorim. To, kar pogrešam pri tujih jezikih, je konverzacija. Ni priložnosti, da bi posamezne jezike aktivno uporabljal. Nikoli pa ne vem, morda bo priložnosti še kdaj?! Zaljubljenost v tuje jezike je tudi eden od razlogov, da sem se začel učiti nenavadnega jezika, in sicer slovenskega znakovnega jezika ali jezika kretenj, ki ga uporabljajo gluhi. Naj omenim samo to, da ima vsaka država svoj znakovni jezik.


Kako si »našel« Slovenijo in koliko časa že bivaš pri nas?

V Slovenijo sem prišel julija leta 1997. Takrat sem bil prvič v življenju na ozemlju Slovenije. Moji prvi postaji sta bili Ljubljana Rakovnik ter Uskovnica nad Bohinjem, kjer so salezijanci imeli tedne duhovnih vaj za animatorje. Udeležil sem se enega od teh tednov. Takrat sem bil tudi na Črni prsti, in sicer v čevljih, v katerih hodimo pri nas, v ravnini, po mestih. V njih sem bil v hriboviti pokrajini popolnoma čuden, kajti do takrat še nikoli nisem bil v Sloveniji in sploh nisem vedel, kakšna dežela je to, in kam bom vse hodil. Nihče mi ni rekel, da bo treba »laziti« po skalah in gorah, po gozdovih. Ko se ozrem nazaj in se spomnim teh dogodkov, se danes samemu sebi smejim. Kljub temu so bili vtisi prečudoviti, in sem se v naslednjih mesecih počasi pripravljal na svoj dokončni prihod v Slovenijo.


Kdaj si v sebi začutil, da te Bog kliče v duhovništvo, in kako si se odzval ali odzival na ta klic?

Močna želja postati duhovnik se je pri meni pojavila v osmem razredu osnovne šole. Ta želja je pojenjala v času gimnazije. Že ko sem bil proti koncu osnovne šole, mi je bilo vodilo knjižica oz. devetdnevnica očeta Kentenicha, danskega ali nizozemskega (ne spomnim se natančno) duhovnika. Ta duhovnik mi je bil močan zgled in po moje tudi velik priprošnjik. K njemu sem se zatekal.
V času srednje šole so me še posebej privlačile naravoslovne smeri, posebej kemija in biologija, čeprav sem bil pri vseh predmetih zelo uspešen. Niso me privlačile družboslovne vede in sebe sem prepričeval, da nikoli ne bom študiral teh ved. Če bi že študiral, bi to bilo naravoslovje in zagotovo bi to bila kemija. Izredno sem občudoval svet molekul in mikrosvet. Na teologijo takrat sploh nisem pomišljal. Pozneje pa se je zgodil preobrat. V času srednje šole je puberteta pač naredila svoje. Tudi zaradi lažne govorice, da sva z bratom okradla lastno cerkev, ker sva pač pogosto zahajala vanjo, k lurški Mariji, sva z bratom na pritisk sorodnikov prenehala hoditi v cerkev. To so bili še časi, ko so eni na otroke ločenih staršev gledali nekoliko postrani. Doma so nama rekli, da morava zaradi te slabe govorice nehati s cerkvijo. Bilo mi je težko, vendar v cerkev nisem stopil naslednji dve leti. Šele po tretjem letniku gimnazije sem z naporom stopil v cerkev. Boga sem potreboval, toda zadosti mi je bil oseben stik z njim v molitvi, ne pa v Cerkvi. Vse to, kar sem omenil, pričuje da, Bog ni vzrok, da vera in gorečnost začneta usihati. Temu pa lahko pripomorejo drugi. Kar sem v tem času pogrešal, je bilo pričevanje vere okolja, v katerem sem živel in odraščal. Na Boga in na vsakdanjo molitev sicer nikoli nisem pozabil, tudi ne v času, ko sem se fizično oddaljil od cerkve. Vera ljudi mojega okolja je bila tista tradicionalna, ki je pogrešala oseben odnos z Bogom. Takrat, v komunističnem sistemu, se je močno ločevalo med tem, kaj spada v cerkveno življenje, ki mora biti tiho, skrito v profano civilno življenje, v katerem naj se ne bi kazala nikakršna zunanja znamenja, ki bi kaj "dišala" po Cerkvi. Žal nekateri še dandanes niso dorasli času in to idejo zagovarjajo še naprej. Toda življenje vernika gre po tračnicah sakralnega in profanega, ki peljeta v isto smer. Zato je po mojem mnenju nemogoče od vernika zahtevati, da bi ta ločeval eno od drugega, kajti vernik ni razklan v sebi, ne more biti razdvojen. Vlak, ki pelje samo po eni tračnici bo gotovo zdrsnil v prepad in nikamor ne bo prispel.


Predvidevam, da imaš status tujca. Kako naša država in Cerkev postopata v primeru pridobitve državljanstva – za športnike vemo, da so ti postopki sorazmerno kratki?

Da, še zmeraj imam status tujca. Ker si kot duhovnik želim delovati na Slovenskem, se mi zdi samoumevno imeti slovensko državljanstvo. Uradno mora tujec v državi živeti neprekinjeno deset let, da bi lahko pridobil slovensko državljanstvo. V Sloveniji sem sedem let in pol in doslej nisem imel pravice niti možnosti priti do državljanstva. Obstaja pa trinajsti člen, ki govori o izjemi, ko tujec lahko po enem letu bivanja v državi lahko pridobi državljanstvo. Ta člen govori o tistih tujih državljanih, ki na kulturnem in znanstvenem področju pripomorejo k blaginji slovenske države. Kako bo z mojim statusom za naprej, bomo še videli...


Obrniva se sedaj malo v zgodovino tvojega delovanja v naši župniji. Prvič smo se srečali lani na našem oratoriju. Takrat si »prebil led«, ko si nam z govorico gluhih povedal nekaj stavkov. Nam lahko podrobneje razložiš ta »hobi«?

Zaenkrat gre res samo za hobi, ker sedaj nimam dovoljenja, da bi ta jezik uporabljal pri svojem delu oziroma nimam še dovoljenja za delo z gluhimi in naglušnimi. Za to je potrebno imeti dekret škofije. Tega si sicer želim, ker je potreba duhovnika, ki bi s to populacijo stopil v neposreden kontakt, izjemna in nujna. Jaz pa še nisem duhovnik. Jezika se učim dve leti in je še kar nekaj časa potrebnega za učenje. Vsega pa se niti v zavodu na Vojkovi, kjer tečaji potekajo, ne moreš naučiti, ker to ni jezik, kot je recimo nemščina ali angleščina. Na Slovenskem je bil ta jezik še pred nekaj leti zatiran in preganjan in nad gluhimi je bil teror, ker niti v svojih šolah niso smeli uporabljati kretnje ali znakovni jezik, ki je njihova materinščina. Učili so jih samo branje prek ustnic. Slovenski znakovni jezik je dokaj skop, veliko gest pomeni več stvari. Še vedno nastajajo nove kretnje za določene izraze. Še danes, recimo v Mariboru, v zavodu za gluhe in naglušne predavatelji samo govorijo, sploh ne uporabljajo kretenj. Najboljše stanje pa je v Ljubljani, ker vsi predavatelji, tudi tisti, ki slišijo, uporabljajo jezik kretenj. Priznam, jezik rok mi je pri srcu, še bolj ljudje, ki jim je ta jezik osnova komuniciranja in ki so v primerjavi z nami, ki slišimo, za marsikaj prikrajšani. Kot duhovnik si želim, da bi se nekega dne bolj posvetil tej populaciji.


Na Črnučah že več kot 135 let ni bilo nove maše, nekaj bogoslovcev v teh letih pa smo vendarle imeli. Vzela nam jih je bolezen ali pa spoznanje, da duhovništvo ni njihova pot. Kako poteka življenje v bogoslovju, s kakšnimi ovirami si se srečeval v tem času?

Zanimivo vprašanje. V semenišču, tako rečemo naši vzgojni ustanovi za bodoče duhovnike, živimo popolnoma normalno. Spoznavamo svoje bodoče poslanstvo, poglabljamo se s pomočjo študija in duhovnega življenja v korenine svoje vere, spoznavamo načine svojega bodočega delovanja in udejstvovanja v družbi, da bi nekoč, ko bomo nastavljeni po različnih župnijah, znali ljudem posredovati sporočilo vesele novice odrešenja človeštva, ki je doseženo enkrat za vselej po Jezusu Kristusu. Vsak fant, ki pride in začuti poklic, si prizadeva, da bi tega utrjeval in ga razvijal še naprej. Eni pridejo do spoznanja, da to ni za njih. Pomoči pri razpoznavanju duhovniškega poklica v tem času nikomur ne zmanjka. Mislim na pomoč tistih, ki so v hiši za naš razvoj odgovorni, ter na božjo pomoč. Današnji čas je drugačen, kot je bil nekoč. Potrebno je spoznavati znamenja časa, v katerem živimo, ne vnašati nostalgijo prejšnjih časov v sedanjost, ampak sedanjost bogatiti in jo napajati z zavestjo, da je Bog navzoč med nami tudi v našem času, pa naj je ta sprevržen na tak ali drugačen način. Današnji čas po moje ni slabši od prejšnjih, je pa vsekakor drugačen, in to drugačnost je treba spoznati, si jo priznati in iz nje izluščiti to, kar je dobrega. Duhovnik, ki pozna čas, v katerem živi in ki ne prenaša posledic bremena preteklosti v sedanjost, se bo znal laže vključiti v sedanji čas. Ko človeka spoznaš, šele takrat lahko pričakuješ, da boš imel dober odnos z njim. Tako je tudi s časom, v katerem živimo. To je naloga, pri kateri izpita ne narediš nikoli dokončno, ampak se vedno učiš. Za to je potrebna odprtost duha in nazorov. Vsi ti izzivi so postavljeni pred vsakega bogoslovca.
Na poti vsakega poklica, tudi duhovniškega, se seveda lahko pojavijo krize, ki lahko begajo mlade fante, ki se odločijo za duhovniški poklic. Ti fantje na začetku svoje poti niso nič drugačni od tistih, ki so zunaj. So mladi, polni življenja, pričakovanj, upanj, vizij, tudi sanj. Taki naj bi tudi ostali še naprej: kreativni, inovativni, polni idej, pa tudi dobri, sveti, prijazni in vsekakor zahtevni do sebe in do drugih.


Kako si se počutil, ko si prvič prišel na Črnuče?

Prav lepo je bilo, da sem na črnuško župnijo stopil v času, ko ste imeli poletni oratorij. Prvi, s katerimi sem se srečal v vaši župniji, ste bili animatorji oratorija in otroci. Zame je to bila priložnost že pri prvem srečanju spoznati ljudi in otroke, s katerimi se danes srečujem. Prav prijetno mi je bilo. Zanimiva mi je bila vaša radovednost o meni. Vem, da vam je veliko pomenil prvi stik z mano. Saj ste tako vsaj približno dobili podobo o nekom, ki bo skoraj celo leto z vami. Tega dne, ko sem prvič prišel k vam, sem odšel bogatejši in s prijetnim občutkom, kakor takrat, ko sem prišel. Skrbelo me je, kako me boste sprejeli. Bili pa ste vsi, skupaj z g. župnikom, zelo odprti, prijazni, razigrani.


Na Črnuče si prišel kot 4. diakon. Kakšne so bile tvoje naloge na župniji? Si imel v času službe diakona na Črnučah mogoče kakšne naloge tudi drugod?

Moje naloge, kot diakona niso bile nič drugačne kot tiste, ki so jih imeli moji predhodniki: poučeval sem verouk za sedme razrede devetletke, imel mladinski verouk, ki se ga je udeleževalo približno petnajst mladincev, deloval sem tudi z ministranti in ministrantkami. Ko sem bil na Črnučah, sem redno diakoniral pri mašah, hodil z g. župnikom na srečanja zakonskih skupin ter ob prvih petkih obhajal ostarele in bolne na domovih. Dolžnost nas diakonov je, da včasih sodelujemo tudi pri mašah v stolnici, uspelo pa mi je tudi kdaj pa kdaj sodelovati še pri srečanjih in mašah za gluhe in naglušne v Šiški.


Na praznik apostolov sv. Petra in Pavla boš posvečen v duhovnika. Vidiš svoje delo v župnijski pastorali, ali nameravaš nadaljevati študij?

Mislim, da bo boljše, da bi ostal kar na župniji, ker me delo na župniji oziroma z ljudmi bolj veseli. Za študij so pač poklicani bolj nadarjeni. Če bi pa imel možnosti za nadaljnji študij, bi se verjetno odločil za smer pastoralnega delovanja z obrobnimi skupinami.


Kako si predstavljaš svojo duhovniško pot oz. sebe čez 5, 10 let?

Pri tem vprašanju bom konkreten. Ne maram predvidevati, raje ostajam pri tem, kar sem. Zaupam v Gospoda. Kar bo pa čas prinesel, prepuščam božji previdnosti. S prihodnostjo se ne ukvarjam preveč. Obenem pa je ne puščam ob strani. Zavedam se, da je prihodnost sicer odvisna od tega, kako živim sedaj, ko sem še mlad. Mnenja sem, da se je treba tudi sedaj, ko smo še mladi in pri močeh, pripravljati na starost. Ko se srečujem z ljudmi, opažam, kakor da starost prepuščamo slučaju. Tudi starost je treba načrtovati, da bi takrat, ko ne bom sposoben za opravila, ki jih danes sicer lahko opravljam, in ko bodo prišli manj prijetni trenutki, kot so bolezen, znal živeti primerno, da ne bi postal zagrenjen, da ne bi obujal nostalgijo po prejšnjih časih in tako živel bolj v preteklosti kakor v sedanjosti. To zna biti zelo boleče. Načrtovati sicer ne izključuje Boga, pač pomeni biti pripravljen na sodelovanje z Njim v danem trenutku. Če pa živim v preteklosti, ni mogoče sodelovati z božjo previdnostjo, kajti preteklost lahko postane močna in nevidna ograja, ki mi samo zožuje obzorja.


Kako si predstavljaš delo z mladimi?

Mladi morajo čutiti, da jih imaš rad. Tudi takrat, ko izkoriščajo našo naklonjenost. Ne smemo na njihove izzive reagirati, kakor da so nas svojimi dejanji prizadeli. Mladi znajo tudi nezavedno provocirati. In prav takrat prebirajo, kdo in kakšni smo. Mladi potrebujejo naš zgled. Za današnji čas je značilno, da si mladi težko rečejo: "Ta oseba je 'ta prava'. Tudi jaz bi želel-a biti tak-a". Večina mladih nima priložnosti srečati se z osebami močnega značaja. Zato tudi sami nimajo trdnosti. Od otrok v današnjem času veliko zahtevamo, premalo pa damo na to, da bi se z njimi ukvarjali. Priznam, so tudi izjeme. Gotovo vzrok tega pojava ne vidim samo v družinski vzgoji, ampak tudi v današnjem pogledu na vzgojo, kar se tiče šolskega sistema. Ne more biti za otroka pomembno samo to, da bi ga bombardirali s številnimi informacijami in da bi si osvojil čim več znanja. Taka vzgoja pelje k nekritičnosti. In naši otroci so nekritični. Zato je veliko manipulacij z njimi in se mladi teže odločajo za tako pomembne življenjske odločitve, kot so recimo družina, zakon, da ne govorimo o duhovniškem poklicu. Prav tu vidim veliko vlogo katoliških vzgojiteljev in katoliških družin, ki si moramo prizadevati za prihodnost naše mladine pa tudi za vzgojo z vrednotami. Taka vzgoja ni konzervativna ali tradicionalna, ampak je tista, ki je po mojem edino možna, da bi tako ohranili človeka in človeško vrsto nasploh.


Kako bi motiviral birmance, da bi po birmi ostali "aktivni" kristjani?

Zelo težko vprašanje, na katero odgovor težko dajo tudi bolj izkušeni, kaj šele jaz. Če izhajam iz lastne izkušnje in se postavim v vlogo birmancev, potem lahko rečem, da je veliko birmancev prikrajšano za osebno izkušnjo v veri. Pri nekaterih se da opaziti, da pomena vere sploh ne razumejo, ker na tem področju nimajo izkušnje. To potrjuje trditev, da se pri eni uri verouka na teden ni mogoče naučiti vere. Kajti nobenega človeka na svetu še ni bilo, da bi ga kdo drug naučil verovati. Vera je dar. Vera je pač osebno prepričanje, da Bog je. In tega se ne da naučiti. Lahko pa nekomu pri veri samo pomagamo. Z ustnicami lahko rečem, Bog je, tega se lahko naučiš, kaj pa s srcem in z življenjem izpoveduješ, pa je že božji dar. To je nekaj, kar ti je dano, česar se ne učimo. Vero vsak odkriva sam. Vsak vanjo prispeva svoj delež. Verouk pa je samo smerokaz v veri. Izkušnjo vere dobimo v domačem krogu, v družini ali pa, če ne v njej, potem v zelo močnih skupinah. Veroukarji zelo malo dobijo izkušenj vere pri verouku. Za verouk moraš imeti že neko versko podlago iz družine. Zato je za njih izjemno potrebno pričevanje vere v domačem krogu. Če tega ni, potem ni čudno, da nam birmanci po birmi uhajajo. Kljub temu ne vidim razloga, da bi obupavali. Bog je tisti, ki nenehoma kliče, in nikoli ne vemo, kdaj se bo tisti, ki je na zunaj Cerkev zapustil, znova odločil, da bi svojo vero začel živeti bolj aktivno. Morda se bo kdo vrnil pri svojih tridesetih letih. Nikoli in nikogar pa ne smemo odpisati. Bog dovoljuje tudi, da se ljudje včasih oddaljijo od njega, da bi tako še bolj začutili, kaj smo izgubili ali česa nismo bili deležni, ko smo se v življenju »borili sami«. Je pa zelo pomemben način, kako delamo z otroki in na kakšen način jim odpiramo pota do vere. Pomembno je da, otroci v življenje odnesejo prijetne občutke z verouka, da bi se, ko odrastejo, spominjali na ta leta z veseljem, ne pa z grenkobo.


Ob pripravi na najin pogovor sem povabil mlade, naj ti še sami zastavijo kakšno vprašanje. Iz vprašanj je razvidno, da mladi niso tako brezbrižni, kakor se zdi na prvi pogled. Tule je nekaj njihovih vprašanj...

Ali rajši delaš z mladimi ali s starejšimi v župniji?

Ko si na župniji, nisi duhovnik samo za izbrance. Tudi ne samo za mlade ali samo za starejše. Pomembno je, da znaš vzpostaviti stik z vsakim človekom in da ga začutiš. Tega pa včasih ni mogoče doseči na prvi pogled. Z naše strani je pomembno, da smo odprti in sprejemljivi za vsakega. Zelo pomembno se mi zdi najti pot do posameznikovega srca. Priznam, enim to uspe bolj, drugim manj. Prizadevam si, da ne bi ločeval, s katero populacijo bi raje delal. Če bi rekel, da bi raje delal z mladimi, bi s tem izključil druge, in to ne bi bilo prav. Sem rad z mladimi, priznam. Normalno je, da mladega duhovnika imajo radi skoraj vsi, posebej mlajši, čeprav smo nasprotno od starejših duhovnikov mlajši prikrajšani za marsikakšno njihovo izkušnjo in morda zaradi tega smo včasih v nevarnosti, da delujemo naivno. Ampak življenje nas uči.


Ali se v slovenščini že domače počutiš. Ali razmišljaš v slovenščini ali v maternem jeziku?

Slovenščino imam skoraj za materni jezik, ker se trenutno v njem najlaže izrazim. V češčini se tudi lahko izražam, teže pa v srbščini (po slovnici je slovenščina bolj podobna češčini kakor srbščini, po besedah pa je nekako bližja srbščini kakor češčini) in zato potrebujem nekaj časa, da bi v srbščini govoril brez naglasa. Ker obvladam kar nekaj slovanskih jezikov, ki so si, gledano skupaj, tako podobni, ni vedno lahko misel postaviti na pravi tir in jo ubesediti v ustreznem jeziku. Razumeti je sicer lažje kakor govoriti. Ideja sicer ne potrebuje jezika, mišljenje pa. Včasih se mi v pogovoru jezik kar zaplete. Prizadevam si misliti v slovenščini in mislim, da mi to kar uspeva. Saj se spodobi po sedmih letih svojega bivanja v Sloveniji, a ne?


Česa te je v življenju najbolj strah?

Hm. Česa? Ne bi rekel, da v mojem življenju obstajajo kakšni posebni strahovi, so pa dejstva, ki si jih ne bi želel. V svojem življenju in poklicu si ne bi želel dvoličnost; ne bi si privoščil usihanja gorečnosti in zagnanosti pri svojem delu. Sicer preveč strahov si ne dovolim, kajti zna se zgoditi, da se prav to zgodi, česar si ne bi želel. Strahovi niso zaželeni, ker ti delujejo ovirajoče. So kakor težek kamen, ki ga neseš na hrbtu, ko greš po klancu. Nikoli ne veš, kdaj ti bo spodneslo. Če se držim svoje vere, potem res ni razlogov, da bi bil prestrašen. So pa včasih kakšni dvomi. Pravilen dvom pa je tisti, ki človeka ne pelje k neodločnosti, ampak h kritičnosti. Ta pa je v življenju potrebna.


Kaj je tvoje življenjsko vodilo?

Življenjsko vodilo mi je svetopisemska zapoved: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vsem mišljenjem in z vso močjo in ljubi bližnjega kakor samega sebe. Zakaj? Bog je v mojem življenju vedno imel pomembno mesto. Zavedam se, da mi je vedno ob strani. Marsikaj, kar sem mislil, da v svojem življenju ne bom dosegel, pa vendar sem. Njemu sem za to hvaležen. Ko sem kdaj podvomil, da me Bog morda ne podpira v tej ali oni zadevi, sem pozneje ugotovil, da nisem imel prav. Dvomi so sicer zame velika preizkušnja. Ampak vera vedno zmaguje in ona je tista, ki me usmerja in pelje po pravi poti.


Na kaj si v življenju najbolj ponosen?

Ponosen sem na svojo mamo, ki mi je po svojih močeh dala to, kar je lahko. Ponosen sem na svojo vero, ki mi je zelo pomagala pri samovzgoji v času, ko je mami postala invalid (to je še dandanes) in ko sva z bratom, pri mojih nepolnih sedemnajstih letih, ostala za eno leto sama doma. Veselim se nad seboj, da se znam prilagajati okoliščinam. To je lastnost, ki me je veliko stala in me je življenje naučilo, da je to zelo potrebno, še posebej v mojem poklicu. Bo potrebno še delati na tem področju. Brez te lastnosti ne verjamem, da bi se tako dobro znašel v življenju. Biti prilagodljiv pomeni tudi sprejemati božje navdihe na različne načine in ne samo po določenem klišeju. Nevarnost pa obstaja, da bi zapadli v klišeje. Upam, da se ne baham, ampak ponosen sem tudi na to, da bom duhovnik, da bom po božji besedi prinašalec upanja, ki ga moram najprej sam gojiti.


Kako moliš?

Molitev je moja redna spremljevalka v življenju. Že odkar vem zase, vem, da smo doma molili. Mami mi je bila učiteljica molitve in zaupanja v Boga. Ko sem odraščal, v času adolescence, nisem sprejemal molitve, ki bi bila samo molitev obrazcev, ne da bi vanjo vnašal svojega duha, kajti obrazci so se mi upirali. Želel sem si osebne izkušnje vere. Danes, ko se pripravljam za duhovnika, pa mi je molitev, ki ji rečem zmenek z Bogom (ta zmenek pa ne traja kot navaden zmenek uro ali pol ure, ampak traja vseskozi), še zelo potrebna. Zavedam se, da ko bi nehal moliti, bi prenehal bi duhovniški poklic. Postal bi dvoličen. Duhovniški poklic mi ne pomeni samo določeno opravilo, ampak veliko več. To je posredovanje življenja in sicer na drugačen način, kot ga posredujemo v družini. Zato moje pojmovanje molitve ni samo v smislu vzeti si čas in pet minut na dan moliti obrazce, ampak ves dan in vsako delo naj bi bilo kakor ena sama molitev v božji navzočnosti. Brevir molim vsak dan. Brevir pa je vsakdanja molitev ob določenem času dneva, ki ga molimo duhovniki in redovniki. Molitev mi zares pomeni pogovor, dialog, stik z Najvišjim, in kaj bi še več!?


Kaj ti je pri sebi všeč in kaj bi rad spremenil?

Nisem samovšečnež, ker opažam, koliko mi še manjka. Kolikokrat se mi zazdi, da bi se nekaj dalo drugače in boljše narediti kot sem sicer. Pač sem do sebe zahteven in kritičen. Toda človek se pač vedno uči. Kaj pa bi ohranil? Rad bi ohranil širokosrčnost in vero, ker v tem vidim ključ svojih odnosov.


Kaj je bila tema tvoje diplomske naloge?

Na Teološki fakulteti sem diplomiral novembra leta 2003. Temo, ki sem jo obdeloval pri svoji diplomski nalogi, je bila sicer iz dogmatike z naslovom Biblično-teološko pojmovanje življenja s poudarkom na Janezovem izročilu.


Edi, hvala za prisrčen pogovor. Hvala, da si nam odkril del sebe in z nami delil bogastvo osebnih izkušenj do Boga, sočloveka in okolja. Ob posvečenju Ti želimo obilje božjega blagoslova pri Tvojem poslanstvu. Z veseljem pričakujemo trenutek, ko boš stopil med nas kot duhovnik Najvišjega.
Kadar pa Te bo pot vodila mimo Črnuč, naj se Ti nikoli tako ne mudi, da ne bi obiskal svojih črnuških prijateljev!

Pogovarjal se je Matej Bec
Na Črnučah, junij 2005