Jože Bec

Naša internetna stran je pred kratkim prižgala svojo prvo svečko. V razmišljanju, kaj bi njeni vsebini lahko še dodali, nam je padlo na misel, da glede na to, da navadni kristjani nimamo kakšne posebne predstave o mežnarski službi, da vam to delo bolj podrobno predstavimo. Tako vam predstavljamo mežnarja (cerkovnika) na Črnučah g. Jožeta Beca.

Ko sem se odpravljal k njemu, sem imel kar malo treme. Pa ne zato, ker bi se ga bal. Zato ker imam do človeka, ki opravlja tako delo, spoštovanje. Mežnarju bi lahko po domače rekli, da je "gospodar cerkve," saj nanjo pazi kot na svojega otroka; torej pazi na njen videz, jo vzdržuje, izboljšuje, pazi na njeno čistost itd., poleg tega pa pomaga pri samem bogoslužju. To pa lahko počne človek, ki uživa pri svojem delu, je zanesljiv, živi krščansko in ima velik ugled pri župniku in faranih. Če pod vse to, kar sem sedaj naštel, potegnem črto, se ga lahko upravičeno "bojim." Tako sem o njem razmišljal, preden sem stopil v njegovo hišo. Toda že takoj, ko sem stopil skozi vrata hiše, kjer živi g. Jože Bec, je bilo strahu konec. Pravzaprav mi je postajalo iz trenutka v trenutek bolj vroče, saj sem od presenečenja doživel kar manjši šok, ker sem vse te ljudi, ki živijo v tej hiši, poznal že od prej. Sedaj sem jih lahko končno združil v eno celoto. Ob njih sem se takoj počutil domače, zato sem tisti papir, ki sem ga imel s sabo kot "plonk ceglc", kar lepo pustil v žepu. Treme je bilo v trenutku konec in kar naenkrat so me bila sama ušesa, saj je pogovor brez težav stekel, še preden se je uradno začel. Kaj sva se pogovarjala pa vam opišem v naslednjih vrsticah:

Roman: Kakšna je razlika med službo ključarja in mežnarja? Sklepam, da to ni isto!

G. Bec: Mežnar je operativec, medtem ko ključarji tvorijo "Gospodarski svet". Ime samo pove, da ključarji pomagajo in svetujejo župniku pri upravljanju z župnijskimi nepremičninami. Tu so potem še investicije in večja vzdrževanja. Mežnar skrbi za vsakdanje stvari, pomaga pa tudi pri bogoslužju. Mežnar je lahko tudi ključar (oz. nasprotno). Ključarje z dekretom za mandat 5 let potrdi škof ordinarij, medtem ko za mežnarsko službo ni potrebno pridobiti takega dokumenta. Jasno pa je, da to službo (mežnarja namreč) lahko opravlja nekdo, kateremu župnik in farani zaupajo, ima občutek za liturgijo in je zaradi stalne bližine oltarni mizi v prijateljskem odnosu z Bogom.


Roman: Torej biti mežnar ni isto kot ključar! Lahko pa je to združeno v eni osebi, kot je to pri nas na Črnučah. Poleg tega da mežnar pozna liturgijo, obrede, zakramentale itd., je mežnarju v veliko pomoč, če je bil v mladosti ministrant, ker mu ta občutek v mežnarjenju pomaga na vsakem koraku. Sklepam, da ste bili ministrant tudi vi?

G. Bec: Da, res je. Ministriral sem vse od svojega šestega leta. V primerjavi z današnjimi časi je bilo najbolj opazno to, da sta bila takrat samo dva ministranta. Danes pa jih je cela množica. V tistem času so bile svete maše še v latinskem jeziku, župnik pa je bil med mašo obrnjen s hrbtom proti ljudstvu. Se pravi proti oltarju. Nihče ni nič razumel. Seveda pa so bile pridige v slovenskem jeziku, potekale pa so s prižnice.


Roman: Služba mežnarja zahteva tudi v današnjem času (avtomatskemu zvonjenju navkljub) ogromno dela, zato je pametno, da to službo opravlja mlad upokojenec. Ali ste tudi vi upokojeni?

G. Bec: Ja, seveda! Ko sem se lansko leto upokojil, ni bilo bojazni, da bom ostal brez dela, saj me je k sodelovanju povabil g. župnik že pol leta preden sem končal aktivno službo. Zato sem se tega dela veselil že toliko prej, hkrati pa mi je bilo v veliko čast, da sem bil izmed vseh faranov, ki živijo na Črnučah, izbran za to službo.


Roman: Mežnar je v bistvu "deklica za vse": ko je župnik odsoten s fare, se župljani obračajo nanj, če ministranti zatajijo, vskoči namesto njih itd. Lahko bi celo rekli (naj malce karikiram), da je mežnar več v cerkvi kot pa župnik. Zato je jasno, da je mežnar nekdo, ki ljubi Jezusa in mu je oltarno občestvo sveto. Kaj ste počeli, ko ste bili še zaposleni?

G. Bec: Po poklicu sem grafični oblikovalec. Tempo življenja je bil neizprosen zato bi bilo težko, da bi poleg službe opravljal še dodatno delo. Časa mi je praktično primanjkovalo.
Ker pa sem se poleg službe zanimal za dela, ki so se opravljala okoli cerkve in v njej (praktično od malih nog), mi torej ni bilo težko prevzeti popolne odgovornosti tega dela.


Roman: Kako pa drugi člani družine gledajo na vaše delo?

G. Bec: Ravno oni so bili tisti, ki jih je najbolj skrbelo, kaj bom počel, ko se bom upokojil, saj sem v službo hodil zelo rad. Sedaj teh skrbi ni več, zato ob njih čutim, da lahko brez kakršnih koli zadržkov opravljam to delo. Imam popolno podporo tako od žene kot od vseh treh sinov, ki mi z veseljem pomagajo po svojih močeh. Zato mislim, da so ponosni, da opravljam to delo.


Roman: Kaj vas sicer še veseli? S čim se še ukvarjate?

G. Bec: Ker je v zimskem času manj dela okoli hiše sem se preizkusil tudi z mesarijo. Vesel sem, ker lahko naredim domače klobase in da so poleg tega tudi dobre. Tako svojo družino pocrkljam tudi s svojimi mesnimi izdelki. Že vrsto let pa sem aktiven član tudi med črnuškimi gasilci. Dela mi danes res ne primanjkuje.


Roman: Zakaj ste se odločili za to službo, pravzaprav služenje?

G. Bec: Mislim, da je bil Bog tisti, ki me je poklical za to službo. Jaz pa sem temu klicu samo sledil.


Roman: Kako poteka vaš delovni dan?

G. Bec: Začne se že z jutranjo mašo, ko odklenem cerkev (navadno pol ure pred mašo), pripravim oltar za daritev in po potrebi tudi ministriram. Po maši pogasim sveče ter poskrbim, da je cerkev pripravljena na naslednjo sv. mašo. Seveda na koncu zaklenem vrata. Opravljam manjša popravila in se "igram" z možnimi izboljšavami v cerkvi in župnišču. Jeseni, ko odpada listje je veliko dela z okolico cerkve. Pozimi pa seveda s kidanjem snega. Tega pa letos ni ravno veliko.


Roman: Kaj je torej vaše poglavitno delo?

G. Bec: Moje delo prepletata sodelovanje pri svetih opravilih in skrb za cerkev z župniščem in Slomškovim domom. To je poglavitno. Res pa sem ob nastopu službe mežnarja imel obilo opravka z malimi izboljšavami: "Utišati" je bilo potrebno steklena vrata ob zapiranju. Le ta so najbolj izpostavljena, saj skoznje vsak dan prihaja množica ljudi. Samo predstavljajte si, kolikokrat se vsak dan odprejo in zaprejo, in če ne delujejo tako kot treba, je pri obredu sv. maše lahko zelo hrupno in moteče, saj tako vsakdo v cerkvi sliši, kdo je zamudil mašo... Ravno tako tudi na obeh spovednicah. Pa zakristija, Slomškov dom in okolica – ja, dela je res veliko, zato mi ni dolgčas, haha...


Roman: Kakšna je torej razlika med navadnim delovnim dnem in dnevi, ki so bolj slavnostni. Na primer nedelje ali večji cerkveni prazniki?

G. Bec: Ob delavnikih ni take potrebe po moji pomoči, pozoren pa sem na to, da v dnevih, ko je sv. maša tudi zjutraj, grem v cerkev, saj je župnik zaradi šolskih obveznosti ministrantov navadno sam. Takrat se "prelevim" v ministranta in berem tudi božjo besedo. Tu so potem npr. pogrebi: skrbim za zvonjenje (tudi drugače skrbim in vzdržujem naše zvonove), pripravim vse potrebne "rekvizite": kadilnico, aspergil (kropilnica) itd., poskrbim, da se duhovnik hitro preobleče, odpiram in zapiram vhodna vrata… No, ob nedeljah in pa praznikih je za nas sodelavce pri oltarju najbolj naporno. Tako sem v nedeljo zjutraj prvi v cerkvi, navadno že malo pred pol osmo zjutraj. Na hitro prezračim cerkev in pripravim vse potrebno za sv. mašo. Po osmi maši ostanem v cerkvi, jo zopet prezračim (seveda, če to vreme dopušča), uredim vrste stolov, zamenjam kako žarnico ipd., tako da urica hitro mine. Zopet pripravim vse potrebno za mašno daritev, po maši pa zadnji zapustim cerkev in jo zaklenem. Kadar je v nedeljo zvečer župnik odsoten, še enkrat ponovim isto. Ob praznikih pa je potrebno pripraviti veliko posebnosti, lahko bi na tem mestu razlagal še cel večer, kaj kdaj potrebujemo za bogoslužje.


Roman: Ali je pred vami že kdo opravljal to delo?

G. Bec: V daljni preteklosti je to bila družina prejšnjega organista Grilja, zvonjenje (do l. 1986 – 1987 smo zvonili "na roke" pa je pokrival pokojni g. Nograšek, kateremu je pomagalo kar nekaj mož in fantov. Ko je oslabel, smo prevzeli skrb za to opravilo. Za časa g. Marinka je bilo nekaj manj uspešnih poizkusov pri uvajanju mežnarjev. Tako je moj najstarejši sin Matej prevzel skrb za zvonjenje in njihovo programiranje, ob pogrebih prevzel vlogo mežnarja, ob praznikih (npr. za Veliko noč) pa skrbel, da je bil postavljen božji grob (ki so ga s prijatelji pred osmimi leti obnovili) v cerkvi, da je bil na veliko soboto ob 6h zjutraj pripravljen velikonočni ogenj, po katerega so prišli farani (- na njem so potem pripravili velikonočni žegen), pa postavljanje in skrb za nošnjo bander, neba, luči na vstajenjski in popoldne tudi na zaobljubljeni potresni procesiji itd. Prazniki so resnično naporni, obenem pa polni veselja!


Roman: Kakšen je vaš odnos z g. župnikom?

G. Bec: G. župnik je zame velik človek, zato ga spoštujem in cenim kot sveto osebo. Zato ga onikam. Čeprav je g. župnik šef naše župnije razmerja šef-delavec med nama nikoli ni čutiti. Tako je med nama pristen prijateljski odnos.


Roman: Ali se vam zdi, da je to delo dovolj cenjeno in priznano od faranov?

G. Bec: To je tudi eden izmed vzrokov, da rad opravljam to delo. Ko človek čuti, da je priljubljen med farani, je še lepše delati. Kar predstavljajte si, kako bi se počutili v službi, če vas ne bi imeli radi. Zato bom to službo opravljal, dokler bom zdrav.


Roman: Menite, da boste dobili naslednika, ko ne boste več zmogli?

G. Bec: Menim, da je vsak človek zamenljiv. Tudi jaz. Zato vem, da sigurno obstaja človek, ki bo lahko nasledil moje delo.


Roman: Se vam zdi mežnarski poklic izumirajoči poklic?

G. Bec: Pri nas na Črnučah sigurno ne. Ne vem pa, kako je drugod po Sloveniji.


Roman: Ali bi lahko opisali najlepši trenutek, ki ste ga doživeli?

G. Bec: Ker tega dela ne opravljam toliko časa, se je takih dogodkov težko spomniti. Sem pa zadovoljen, če se uresniči kakšen moj predlog. Takrat sem ponosen sam nase. Tako mi je lani uspelo, da smo narediti drenažo ob Slomškovem domu (iz smeri Dunajske ceste), ker je zamakal zid zaradi vode, ki je odtekala iz ceste in pločnika. Pri tem smo uporabili slemenjake iz strehe cerkve, katere je bilo potrebno zamenjati ob lanskoletnem viharju. Čeprav so bili poškodovani in pripravljeni za v smeti, smo jih pametno uporabili in jim dali novo nalogo, ki jo zelo dobro opravljajo še danes.


Roman: In ob koncu najinega pogovora, kaj bo treba v prihodnje še narediti v fari?

G. Bec: Najbolj si želim, da bi obnovili krstilnico, ki je delo našega priznanega arhitekta Jožeta Plečnika. Prav veselim se dne, ko bo spet zasijala v vsej svoji lepoti.


Roman: Morda bi radi povedali še kakšno željo?

G. Bec: Ja. Da bi bil zdrav! To si resnično želim.


Pripravil: Roman Vahčič
februar 2005