g. kaplan Peter Nastran

Člani župnijskega pastoralnega sveta imajo to prednost, da kakšno informacijo v zvezi z življenjem v župniji izvedo malo prej kot drugi farani. Tako smo se pred nekaj leti pogovarjali tudi o tem, kako lepo bi bilo, če bi nadškofija ugodila našim dolgoletnim prošnjam in željam, da bi na Črnuče dobili kaplana, ki smo ga NUJNO potrebovali. In glej, Bog nas je po četici diakonov, ki so službovali na Črnučah, in nekaj duhovnih pomočnikov le uslišal v tej prošnji in nam poslal pravega KAPLANA. Ne vem, kako so na to reagirali drugi farani. Toda ko sem za to izvedel jaz, se mi je zdelo, kot da se je zgodil pravi mali čudež. Prošnja in molitev sta bila uslišana! Dobili smo kaplana in duhovnega pomočnika hkrati! Zdaj, ko ga končno imamo, bi vam ga rad nekoliko bolje predstavil:

Bi se nam za začetek lahko predstavili? Kdo ste in od kod prihajate?

Moje ime je Peter Nastran. Prihajam iz župnije Stara Loka. V tej župniji sem bil krščen in v tej župniji sem imel novo mašo. Prejšnje leto pa sem bil diakon na župniji Ribnica.


Ko sem iskal podatke o vas, sem najprej uporabil internet. Našel sem kar nekaj zanimivih povezav, ki bi lahko bile uporabne. Najbolj zanimiva se mi je zdela informacija v povezavi z Međugorjem. Videl sem, da ste se predstavili v Međugorju na mednarodnem festivalu mladih "Mladifest." Bi nam lahko kaj več povedali o tem dogodku?

Pričevanje, ki sem ga dal na festivalu mladih avgusta 2009, povzame bistvo, kar zadeva mojo izkušnjo na tem kraju. Ravno ob začetku festivala sem tukaj nastopil službo kaplana. Zato nisem imel časa, da bi bil dolgo tam. Prišel sem, imel zahvalno mašo, dal pričevanje na festivalu in na Radiu Mir, Medjugorje. Dva dni sem prenočil v skupnosti Oasi Della Pace. Tam je bilo čudovito. Skupaj smo sedeli za mizo ljudje različnih narodov in jezikov. Govorili smo slovensko, hrvaško, angleško, nemško, portugalsko, italijansko. Zanimivo je bilo, ker je vsak znal kake dva jezika in smo drug drugemu med pogovorom prevajali.

Sveta maša na Kredarici

Večkrat obiščem kapelico v Univerzitetnem kliničnem centru. Po navadi se najprej ustavim pred oglasno desko, na kateri sem vas nekoč slučajno videl na neki fotografiji, ki je prikazovala darovanje vaše maše na Kredarici. Ker poznam bolniškega župnika g. Mira Šlibarja, sem ga povprašal o tem dogodku. Povedal mi je veliko lepega. Kako sta se spoznala z g. Šlibarjem?

Z g. Šlibarjem sva se spoznala v semenišču, ker je občasno prihajal tja. Kasneje sem redno hodil v UKC v nedeljo dopoldne ministrirat, ker sem bil vodja semeniškega karitativnega krožka. Kasneje sem slučajno izvedel, da organizira romanje na Kredarico. Takoj sem se pridružil, ker sem si že dolgo želel doseči najvišji vrh Slovenije.


Kakšni so vaši spomini na sodelovanje pri maši v kapelici UKC?

Lepi spomini. Tam sem imel vedno poseben vtis. Tam je maša bolj resna in bolj živa. Bolniki jemljejo vero resno.


So vas bolniki česa naučili?

Ko sem obhajal bolnike v domu slepih in ostarelih v domači župniji, v Stari Loki, so me nekateri zelo nagovorili. Tisti, ki so z živo vero prejemali Najsvetejše, so bili bolj vedri in bistri. Trpljenje so laže prenašali in ohranjali duševno stabilnost. Zame so bili pričevalci Jezusovega resničnega vstajenja.


Se sedaj kot kaplan kako drugače srečujete z bolniki, svojci in zdravstvenimi delavci?

Sedaj ne veliko. Baje pa bodo na Črnučah, na območju župnije zgradili velik dom za ostarele. Če bo tako, bom imel spet več teh opravil. Drugih bolnikov malo obhajam. Mogoče ljudje ne vedo dovolj, kako jim Jezus lahko v njihovi bolezni in starosti največ pomaga.


Kakšen je občutek darovati sv. mašo na prostem, visoko v gorah?

Zelo lepo. Najlepši je tisti tempelj, ki ga je Bog sam naredil (Iz 66,1). Bogu sem hvaležen. Upam, da bom še kdaj maševal tam in še kje višje.


Kakšni so vaši spomini na ta dogodek?

Bilo je lepo. Tudi nekateri ljudje so tako povedali. Sem pa po novi maši imel toliko ponovitev, da sploh ne vem, koliko.


Želite še kdaj na Kredarico? Bi morda preveč želel, da bi organizirali takšno romanje tudi s črnuško faro?

Romanje bi z veseljem prevzel. Lahko bi se pridružili g. Šlibarju. Odhod je 14. avgusta, slovesna maša pa je drugi dan, 15. avgusta.


Gospod Miro Šlibar mi je zaupal, da je v knjigo vpisov duhovnikov na Kredarici zapisal takole, citiram:

"15. avgusta 2009 je bila sv. maša pred kapelo Marije Snežne na Kredarici. Daroval jo je novomašnik Peter Nastran ob somaševanju bolniškega župnika Šlibarja. Novomašnik nam je podal oznanilo praznika vnebovzetja Device Marije in svojo pot do duhovniškega poklica, ki ni čisto vsakdanja."

Morda bi lahko povedali svoje mnenje o tem, kaj točno je s tem mislil?

Ljudje imamo svoje misli, Bog pa ima svoje misli (Iz 55,9). Večinoma verniki mislijo, da je za duhovniški poklic potrebna »zlikana«, »verna« družina. Vendar jaz nisem rasel v posebno verni družini. Nikoli se sploh nisem preveč zanimal za vero. Na duhovniški poklic sem prvič pomislil leta 2002. Prej me sploh vera ni zanimala, zanimale so me druge reči.


Dejali ste, da »tudi višina daje vtis, da smo bližje Mariji, ki nam jo je Bog postavil za zgled«. Ste tudi ljubitelj gora?

Ja, gore imam rad. Ko se zjasni, jih gledam od daleč. Hoja v višine mi je kot molitev. Do sedaj sem bil le na Triglavu in Jalovcu. Vendar mislim v kratkem osvojiti vrh Korena pri Kamniku in potem Storžič. Pot moram zelo dobro načrtovati in biti moram hiter, ker nimam toliko časa »v enem kosu«.


In kot prijatelj gora, kdaj ste prvič »romali« na Kredarico?

S težavo sem dobil skupino, da sem se ji pridružil. Prvič sem šel leta 2007, mislim, da z g. Šlibarjem.


Kolikšen vpliv ima po Vašem mišljenju nasploh družinski vzor na odločitev mladega človeka za duhovniški poklic?

Mislim, da zgled vsake vrednote pomaga. Otrok se dobro zapomni vsako dobro lastnost staršev. Mislim, da z zvestobo zakonca najbolj pričujeta. Pa ne le z zvestobo drug drugemu, ampak tudi z zvestobo družini, službi in vsakodnevnim dolžnostim.


Nove tehnologije omogočajo nove odnose. Na primer internet, s katerim lahko spodbujamo kulturo spoštovanja, dialoga in prijateljstva. Zato menim, da se je zaradi tega medija marsikaj spremenilo tudi v vzgoji in življenju vernika. Ali se je po vašem mnenju res kaj spremenilo? Kako gledate na to z očmi duhovnika?

Spremenilo se je marsikaj. Zavedati pa se moramo, da je treba vsako dobrino postaviti v odnos do Boga. Šele v moči Božje posvečujoče milosti moremo s svetnimi dobrinami prav ravnati. Internet in mobilna komunikacija sta dobri stvari. Po teh danostih se je marsikaj spremenilo. Imamo nove načine komuniciranja in oznanjevanja. Kot duhovnik veliko komuniciram in oznanjam na Facebooku, Internetu, MSN-ju, Skype-u, uporabljam vse, kar mi pride pod roke.


Iz knjige Pojdi, kamor te vodi srce Susanne Tamaro: Veste, katero napako delamo spet in spet? Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močen sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju. Vi ste to dejansko tudi storili. Ste sedaj našli svoj mir?

Ja, prej sem imel drug poklic. Življenje se mi je spremenilo, ko sta Božja Mati Marija in Gospod Jezus Kristus na poseben način vstopila v moje življenje in mi dala poslanstvo. Hvaležen sem Vsemogočnemu Bogu, ker mi je izkazal tako neizrekljivo milost. Nimam besed, s katerimi bi lahko izrazil Njegovo veličino in veličino Njegovega daru.


Kakšni so vaši spomini na leta, ki ste jih preživeli med bogoslovjem?

Zanimivi spomini. V semenišču sem najbolj vzljubil urejenost in red. To sta res lepi kreposti in vrednoti.


Sedaj živite kot duhovnik. Ali je življenje v celibatu res tako huda žrtev? Kaj se vam zdi?

Življenje v celibatu je najprej dar, šele potem žrtev. Podobno je pri zakoncih. Sozakonec je dar, in zvestoba je žrtev. Prav je, da imamo vsaj eno vidno in očitno žrtev, ki tudi pričuje, da nekaj le mora biti.


Preden ste postali duhovnik, ste vedeli, v kaj se podajate. Kako ste razčistili sam s sabo, ko vam je bil dan ta Božji dar?

Jaz nisem imel posebnih dvomov. Bog mi je podaril jasen klic.


V kakšnem okolju ste rasli?

Rasel sem v okolju, kjer sem nabral veliko življenjskih izkušenj. Bogu sem hvaležen za vse.


Katera duhovna doživetja so se Vas v zgodnjem otroštvu najbolj dotaknila?

Velikokrat sem meditiral ob reki in gledal v nebo. Občutil sem nekaj neizmerno lepega. Bog se je dotikal moje duše. Vendar sem to razumel šele leta kasneje, ko sem odkril Božji klic.


Kdo so vaši duhovni vzorniki?

Svetniki in župniki, duhovniki, ki sem jih srečeval. Zelo me je nagovoril sveti Janez Marija Vianej, sv. Leopold Mandič, Friderik Baraga, sv. Janez Bosco, Janez Pavel II., Guy Gilbert in še mnogo drugih.


Videti je, kot da svet tone v mrak. Ne le zaradi vse več naravnih katastrof, neurij orkanov in potresov, temveč predvsem zaradi vsesplošne ravni življenja, (ne)kvalitete medsebojnih odnosov, pomanjkanja skrbnosti in dobrote .... Kar danes vidijo naše oči, se zdi zares brezperspektivno in brezupno - laži, sprenevedanja, cinizem in posmeh v obraz nemočnih, beda, lakomnost, odtujevanje, podivjano potrošništvo in pohlep ter vse hujša revščina .... Tega ne vidijo le oči, tudi razum lahko očem pritrdi. Narava propada, vsepovsod vojne, konflikti, napetosti, ruševine, eksplozije, bolne in mrtve živali, bolni in mrtvi ljudje, zastrupljene reke, potresi ... V resnici ni razloga za dobro voljo. Tako menijo oči, in razum se strinja. Ali je sploh še kje kaj lepega? Zakaj Bog vse to dopušča?

Bog to dopušča samo zato, da bi se obrnili k njemu. Saj je to naše temeljno in edino pomembno poslanstvo na svetu. Človek je na svetu za to, da bi sprejel Boga, njegovo voljo in se zveličal (Prim. KKC 1). Trpljenje in razsvetljenje Svetega Duha omogoča človeku, da se odpre Stvarnikovi ljubezni.


Človek je ustvaril Boga po svoji podobi. Kako bi nam predstavili Boga? Kdo je Bog, kaj je Bog? Kaj vam predstavlja beseda Bog?

Vsak si Boga po svoje predstavlja. Mene je najbolj nagovorila prispodoba o Bogu Kralju, Ženinu Cerkve in posamezne duše. Zato sem tudi izbral za diplomsko nalogo eksegezo 45. psalma (Kraljevska svatbena pesem).


V zemeljskem bivanju je najpomembnejša svobodna volja. Vsak se sam odloča o vsem: ni pravilnih in napačnih odločitev, ker je vsaka odločitev nova izkušnja. Pot domov, pot k sebi. Kako se vidite na tej poti in kako v prihodnosti?

Hočem biti zvest Jezusu Kristusu in Cerkvi v duhovniški službi do smrti. Prizadevati se hočem za osebno svetost, saj se po duhovniku posvečujejo tudi verniki.


Neprimerno lepše bi nam bilo živeti, če bi marsikatero srečanje s posameznimi osebami obravnavali iz širšega zornega kota in bi le-to v tem smislu predelali. Številne naše komunikacije niso slučajne, predvsem tiste, v katerih smo dlje časa, pa čeprav se nam, če površinsko prenehajo, zdijo nesmiselne ali celo negativne. V bistvu bi morali biti hvaležni tistim, s katerimi smo bili skupaj in so nam tako omogočili projekcijo marsikaterega sestavnega dela naše duše. To je dragocenost odnosov. Kako se kot kaplan počutite v naši župniji?

Dobro se počutim tukaj. Ja, za vsak odnos in izkušnjo naj bomo hvaležni, vedno se lahko učimo modrosti tako na pozitivnih kot tudi na negativnih izkušnjah.


Zdaj ste kaplan. Kakšno je delo kaplana?

Delo kaplana je delo duhovnika. Sem župnikov pomočnik in hkrati vajenec za »nekoč svojo faro«.


Kakšen je vaš odnos z gospodom župnikom?

Dober odnos med kaplanom in župnikom.


Kakšna so vaša pričakovanja?

Čim manj pričakovanj od ljudi in od stvari, iz tega sledi manj razočaranj in več presenečenj. Pričakovati pa moram kaj od sebe in od Boga, ker je usmiljen in dober.


Starševstvo je vplivalo na osebnostni razvoj drugih ljudi. Z otroki ni več pogojev - vse je brezmejno in neskončno. Imamo odgovornost narediti dobre in odgovorne ljudi, a kako naj jim to vcepimo, če se sami tako ne vedemo. Kako bi po vašem mnenju iz otrok naredili res dobre kristjane? Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri učenju verouka in pri verski vzgoji nasploh, da bi mladi ostali tudi po birmi v cerkvi?

To je široka in komplicirana tema. Ostati zvest Bogu po birmi in biti kristjan je neizrekljiva, popolnoma zastonjsko in svobodno od Boga podarjena milost človeku. Za te darove mora nekdo Bogu darovati trpljenje in moliti. Starši pošljejo otroke k verouku in nič ne molijo. To je tako, kot bi avto registrirali in s praznim tankom postavili na cesto. Bo peljal?


Imate poleg te odgovorne službe tudi kakšen hobi?

Hobije imam in jih menjam.


In za konec, kakšno je vaše sporočilo bolnikom in drugim preizkušenim za veliko noč?

»Obudite vero, Bogu podarite svoje trpljenje in se mu za vse zahvaljujte.«


Najlepše se vam zahvaljujem za izčrpne odgovore in vam želim vse dobro. In seveda, da bi iz »vajenca« postal vse tisto, kar si sami najbolj želite.


S kaplanom Petrom Nastranom se je pogovarjal Roman Vahčič
Na Črnučah, aprila 2010