diakon Boštjan Prevc (desno) in avtor prispevka

Po intervjuju s pokojnim mežnarjem g. Jožetom Becom in župnikom Stankom Štefaničem sem tokrat opravil intervju še z našim sedanjim diakonom Boštjanom Prevcem. Prav veselil sem se njegovega obiska pri nas doma in se zanj še prav posebej pripravil. A pripravil se je tudi Boštjan, ki je takole odgovoril na moja vprašanja.

Preden začneva pogovor bi radi, da se nam na kratko predstavite. Kdo ste in od kod prihajate?

Sem Boštjan Prevc in prihajam iz Selc. Star sem 24 let. Za tiste, ki ne veste, kje je ta kraj, naj povem, da se v Selca pride, če greste iz Škofje Loke v smeri proti Železnikom. In ko se dolina najbolj razširi, tam so Selca. Doma nisem sam, ampak imam poleg staršev še dve sestri in enega brata. Doma sem najstarejši, v semenišču pa sem bil prvo leto najmlajši.


Kako ste doživljali obdobje šolanja, doživljanje šole, najbolj pozitivna izkušnja v šoli, najbolj negativna?

Osnovno šolo sem obiskoval v Železnikih. Potem sem se vpisal na škofjeloško gimnazijo, jo uspešno zaključil in se vpisal na Teološko fakulteto. Ta, sicer dolga leta šolanja so mi hitro minila. Nanje imam iz vseh treh obdobij lepe spomine. Težko bi rekel, katera izkušnja je bila najbolj pozitivna, saj jih je bilo zelo veliko. Vedno smo se dobro razumeli s sošolkami in sošolci. Pa tudi z učitelji in profesorji nisem imel kakšnih večjih težav.


Zakaj verujete v Boga?

V Boga verujem, ker bi brez tega težko živel. Vera v Boga mi daje moči in spodbude za spopadanje z življenjskimi preizkušnjami. Z Bogom je veliko lažje premagati te težave. Z njim se je tudi veliko lažje veseliti uspehov in lepih trenutkov. Če človek ne bi imel vere v Boga, bi bil najnesrečnejše bitje na svetu, saj je edino bitje, ki se zaveda samega sebe, ki se zaveda tega, da živi in da bo tudi enkrat moral umreti. Brez vere v Boga se takrat njegovo življenje za vedno konča. Njegovo telo propade in od njega ne ostane nič. Tudi vsi njegovi dobri načrti propadejo. On pa se že v življenju tega zaveda in se sprašuje, v čem je torej smisel njegovega življenja, če se s smrtjo vse konča. Če pa človek veruje v Boga in v to, da je smrt le prehod v večno življenje, potem življenje zasije v novi luči. Vse dobi svoj pravi smisel, saj je njegov pogled usmerjen v prihodnost in na upanje, da se bo nekoč večno veselil pri Bogu.


Kje je za vas Bog, kako si ga predstavljate?

Govoriti o Bogu je za človeka zelo težko, saj gre za dve popolnoma različni dimenziji bivanja. Človeka v svojem življenju omejuje prostor, čas in še mnogo drugih stvari. Bog pa biva onkraj vseh teh omejitev. Zato je s človeškimi očmi, ki so tako omejene, težko gledati in opisovati Boga, ki ne pozna omejitev. Boga lahko spoznavam iz vsega tistega, kar mi naklanja. Iz vsega tega lahko sklepam, kakšen je. Ko mi daje, da živim, ko opazujem njegovo stvarstvo, čutim njegove navdihe, lahko rečem le to, da je njegova iznajdljivost in domišljija neizmerna. Za vsem tem pa stoji njegova neskončna ljubezen do mene in vseh ljudi.


Zakaj Bog dopušča vojne, trpljenje, lakoto…?

Bog dopušča vojno, trpljenje, lakoto ravno zaradi svoje ljubezni. To je težko razumljivo, saj gre za kontradikcijo. Bog je namreč ustvaril človeka z vso ljubeznijo in mu je dal največ, kar mu je lahko dal: življenje in svobodno voljo. V izvrševanju svobodne volje pa Bog človeka ne omejuje. Zato je prišlo tudi do prvega greha in do vseh drugih grehov. S tem pa so odprta vrata do grozot, kot so vojne, lakota in trpljenje. Večina teh grozot ima svoj izvor v človekovi sebičnosti, ki včasih res ne pozna meja. Sebičen človek misli le na svojo lastno svobodo, ne pomisli pa, da s tem krni svobodo drugega. Če bi ljudje pravilno razumeli svobodo in svobodo svojega bližnjega, bi bilo v svetu veliko manj trpljenja. Bog bi sicer v svoji vsemogočnosti lahko uredil stvari drugače, ampak s tem človek ne bi bil več popolnoma svoboden.


Kako mlad človek začuti, da je poklican v Božjo službo? Kaj je bilo pri tem odločilnega pomena? Ste imeli kakšnega vzornika?

Vsak človek ima svojo pot in zato bi težko na splošno rekel, kako mlad človek začuti, da je poklican v Božjo službo. Zase lahko povem, da sem to poklicanost spoznaval dolgo časa. Že od majhnih nog me je privlačila cerkev, predvsem pa bližina oltarja. Že kot majhen otrok sem z navdušenjem opazoval župnika, kako imenitno opravlja svojo službo pri oltarju. Zato sem tudi sam začel ministrirati in se tako približal temu dogajanju ter ga vedno bolj spoznaval. Ob tem sem čutil Božjo bližino in notranje zadovoljstvo. Ob zaključku osnovne šole je prišel čas, ko se je treba odločiti, kam naprej. Duhovniški poklic me je privlačil, obenem pa sem se zavedal današnjega okolja in njegove nenaklonjenosti do tega poklica. Zato sem odločitev odložil in se vpisal v gimnazijo z mislijo, da se bom navdušil za kak drug poklic. Ob koncu gimnazije se je bilo treba ponovno odločiti za naprej. Jaz pa sem začutil, da Bog še vedno vztraja s svojim klicem. Pri tem odločanju so gotovo odigrali pomembno vlogo duhovniki, ki sem jih spoznal, pa tudi vrsta diakonov, ki so v letih mojega ministriranja opravljali prakso v naši župniji. S pomočjo vseh teh ljudi sem v sebi sestavil nekakšno podobo duhovnika, ki me sedaj spremlja in oblikuje.


In reakcija staršev? Predvidevam, da ste imeli moralno podporo…

Ko sem staršem povedal, na katero fakulteto sem se vpisal in za kakšen poklic sem se odločil, niso bili preveč presenečeni nad to mojo odločitvijo, saj mislim, da so imeli občutek, da se bom odločil za nekaj takega. Kakšnega posebnega navdušenja pa tudi niso pokazali, saj so se zavedali, kaj ta odločitev pomeni in kaj prinaša. Hvaležen sem jim, ker mi niso nasprotovali in so me vedno in me še podpirajo, da z tudi z njihovo pomočjo vztrajam pri tej odločitvi.


Za vami je uspešno zaključena diplomska naloga in posvetitev v diakona. Kaj ste si izbrali za temo diplome in kakšni so vaši cilji v zvezi z njo?

Za temo diplomske naloge sem si izbral liturgijo, saj sem se vedno zanimal za bogoslužje in pri tem rad sodeloval na različne načine. Naslov diplomski nalogi sem dal: Predlogi poživitve dejavnega sodelovanja pri bogoslužju. Za to tematiko sem se odločil, ker že dalj časa opazujem, da ljudje velikokrat ne vedo, kako bi se vedli v cerkvi pri bogoslužju. Veliko ljudem se zdi maša dolgočasna, saj se stalno ponavljajo ene in iste reči. Zato se lahko čuti tudi upad obiska bogoslužja. To so bili glavni razlogi, ki so me spodbujali pri nastajanju te naloge. Bogoslužje pravzaprav vsebuje ogromno duhovno bogastvo, ki ga žal ne znamo izkoristiti. Ugotovil sem, da bi vsi duhovniki in verniki morali bolje poznati bogoslužje, njegov pomen in njegovo bistvo. Če bi ga bolje poznali, bi razumeli, da bogoslužje zahteva, da pri njem vsi sodelujemo, in to dejavno. Naše sodelovanje bi moralo biti tudi zavestno. Sodelovati bi morali tako, da bi v to naše sodelovanje vključili vse sposobnosti, ki jih imamo, oziroma, ki so nam dane. Konkretno to pomeni, da bi morali vedno zavzeto spremljati vsako dogajanje v bogoslužju, ga skušati razumeti in nanj primerno odgovoriti s petjem, molitvijo, odgovori, kretnjami, telesnimi držami … To pa je zelo težko, ampak je edina pot, ki vodi do tega, da nam bogoslužje postane vir, iz katerega črpamo moči za svoje krščansko življenje. Obenem pa nam bo tako bogoslužje postalo vrhunec našega krščanskega življenja, v katerem se bomo Bogu zahvaljevali za vse. Tako bogoslužje ne bo nikoli dolgočasno, saj bomo s svojim sodelovanjem dali odgovor Bogu, ki nas nagovarja preko Božje besede. V takem bogoslužju pride do izraza ustvarjalnost Svetega Duha, ki stori, da je bogoslužje vedno živo, vedno novo in drugačno. V tej odprtosti Svetemu Duhu nas bo bogoslužje vedno znova nagovorilo na drugačen način. Čaka nas torej dolga pot, v kateri bomo morali, vsi tako duhovniki kot verniki, veliko narediti. Treba bo veliko delati na vzgoji za bogoslužje, za njegovo razumevanje in za sodelovanje pri njem.


Je to vaše vodilo za nadaljnje pastoralno delovanje ali si kako drugače zamišljate svojo prihodnost?

Težko bi rekel, da bo prav to moje vodilo za moje nadaljnjo pastoralno delovanje, saj še ne vem natančno, kje in kako bom deloval. Reči pa moram, da bo to področje imelo vedno pomembno mesto pri mojem udejstvovanju.


Zdaj ste diakon. Ali bi nam lahko podrobneje razložili, kakšno je vaše delo?

Diakonski meseci imajo bolj pripravniški značaj in so tudi razdeljeni na tri glavna delovanja. Prvo delovanje je tisto, ki ga tudi vi najbolj poznate. To je, da za konec tedna prihajam na vašo župnijo in pomagam gospodu župniku ter se tako pripravljam na svoje duhovniško delo. Tukaj imam nekaj osnovnošolskega verouka, mladinski verouk, sodelujem pri zakonskih skupinah, pa seveda tudi pri pripravi in oblikovanju bogoslužja. Poleg tega pa pride vedno še kakšna stvar vmes, tako da vedno spoznam kaj novega.
Drugo področje je še bolj študijske narave, ko sem med tednom v semenišču in obiskujem predavanja na Teološki fakulteti. Tretje področje pa se odvija navadno v stolnici, ko ob nadškofu diakoniram pri bogoslužju. To je v glavnem za večje praznike in druge večje slovesnosti.


Preden človek dobi status poklica, za katerega se je izobraževal, mora ob koncu prakse narediti pripravniški izpit. Zanima me, kako je videti takšen izpit v Božji službi?

Prav tako imenovanega pripravniškega izpita pri nas ne poznamo. Sta pa dva preizkusa, ki zadevata dve glavni področji v duhovniškem delovanju. To sta maševanje in spovedovanje. Na teh dveh področjih imamo tudi obširnejše priprave tako na fakulteti kot v semenišču. Za obe stvari imamo tudi nekakšen izpit.


Kako ste se navadili na življenje v naši župniji in kako se počutite med nami? Se vam je življenje bistveno spremenilo?

Tukaj bi se rad najprej zahvalil, da ste me lepo sprejeli in mi omogočili, da sem se hitro vživel v črnuško župnijo. Reči moram, da se med vami dobro počutim, da se počutim sprejetega in čutim, da tudi vi mene lepo sprejemate. O bistveni spremembi mojega življenja ne morem govoriti, saj še vedno večji del tedna preživim na semenišču. Lahko pa bi rekel, da je sprememba v tem, da se je z diakonskim posvečenjem razširilo moje delovanje.


Na Črnučah je bilo pred vami že lepo število diakonov. Po končanem pripravništvu so se nekateri odločili za nadaljnji študij, nekateri pa opravljajo delo župnika. Ko vas vidim in poslušam govor med mašo, se mi zdite odličen govornik, ki ve, kaj in kako govoriti, da človeka pritegne k poslušanju. Zdi se mi, da boste postali odličen pridigar. Se tudi vi vidite v tem ali se morda motim?

Pridiganje je pomemben element v duhovniškem delu, saj zajema razlaganje Božje besede in bogoslužja. Mislim, da mora vsebovati tudi kakšne konkretne spodbude za krščansko življenje vseh vernikov. Zato mislim, da je prav, da se duhovniki na pridigo dobro pripravijo in poskrbijo, da dobro pridigajo. Seveda pa je tukaj odvisno od različnih talentov, ki nam jih je Bog podaril in je od nas odvisno, kako jih uporabljamo in razvijamo. Sam sem mnenja, da nam Bog da dovolj talentov, ki jih potrebujemo za služenje Njemu in Njegovi službi. O mojem odličnem pridiganju, kakor pravite, pa mislim, da je še prezgodaj govoriti, saj sem na tem področju šele začetnik in počasi nabiram izkušnje in se tako učim. Če bom odličen pridigar, pa se bo še pokazalo.


Kako potekajo priprave na vašo pridigo? Kako in kje najdete rdečo nit?

Lahko bi rekel, da se priprava na pridigo deli na bližnjo in daljno pripravo. Daljna priprava obsega celoten teološki študij, pa tudi celotno življenje do sedaj. Bližnja priprava pa je priprava na vsako posamezno pridigo, ki obsega branje in premišljevanje Božje besede, molitev in razmišljanja, kako bi to Božjo besedo postavil v konkretno življenje. Zato je treba nedeljsko pridigo začeti sestavljati že v začetku tedna, saj včasih nastane prej, včasih pa kasneje, odvisno od navdiha Svetega Duha. Rdečo nit je treba iskati predvsem v Božji besedi in v tem, kako me nagovori. V meni je vedno želja, da bi to Božjo besedo, pa tudi kakšno vsebino iz bogoslužja čim bolj približal ljudem in jim pomagal, da bodo tudi oni bolje razumeli vse to in da bodo lahko iz tega čez teden živeli.


Poleg poklica, ki ga opravljate, vas morda veseli tudi kaj drugega. Imate kakšen hobi? Kaj počnete v prostem času?

Res me poleg tega poklica zanima in veseli še veliko drugih stvari. Žal pa je v zadnjem času bolj malo časa zanje. Zelo rad sem prebiral knjige, veliko časa sem preživel tudi v naravi, v domačem vrtu. Zadnja tri leta pa sem en mesec med počitnicami preživel v Nemčiji v nekem samostanu, kjer sem pomagal vrtnariti. Ukvarjal sem se tudi z raznimi tehničnimi stvarmi, saj imamo doma hišo in delavnico, kjer je polno zanimivega orodja in materiala, iz katerega se z nekaj domišljije da narediti marsikaj. Kar nekaj izkušenj imam tudi s gradbenega področja, saj sem v zadnjih letih osnovne in srednje šole, pa tudi v času fakultete, kolikor mi je čas dopuščal, pomagal doma pri raznih gradbenih posegih od kopanja, izdelave temeljev, zidanja… Zelo rad imam tudi živali. Doma imamo nekaj koz in z njimi sem preživel veliko časa, ko sem jih včasih vsak večer pasel in tudi drugače skrbel zanje.


Kaj za vas pomeni molitev in na kakšen način jo izvajate? Katera je vaša najljubša molitev in zakaj?

Molitev je pogovor z Bogom, kjer spoznavamo Njega pa tudi sebe. Osebno mi molitev veliko pomeni in zato si skušam vsak dan vzeti kar nekaj časa zanjo. Kot sem že rekel, je molitev spoznavanja tudi sebe, saj se v njej preko stika z Bogom opazujem in gradim svojo osebnost. Poznamo različne vrste molitve in mislim, da je prav, da pri različnih priložnostih uporabljamo tudi različne molitve. Sedaj, ko sem diakon, imam dolžnost, da vsak dan molim duhovniško molitev, ki se ji reče brevir. V tej molitvi, ki je v glavnem sestavljena iz psalmov, skušam vsak dan začutiti Božjo navzočnost in skrb zame. Poleg tega imam zelo rad premišljevalno molitev in molitev rožnega venca. Zelo blizu so mi tudi »otroške« molitve: Sveti angel, O Gospa moja, Tebe ljubim in O Jezus blagoslovi me. Zdi se mi pomembno, da skušamo molitev vključiti v svoje vsakdanje življenje in v svoja vsakodnevna opravila. Tukaj se mi zdi zelo na mestu misel sv. Benedikta, ki pravi Moli in delaj. V življenju je potrebno oboje, saj brez enega in drugega ne gre. Za oboje si je treba vzeti čas.


Učite tudi sedmi razred verouka. Ste si zastavili kakšno posebno strategijo pri delu z mladimi? Po čem mislite, da si vas bodo mladi, ki jih učite, najbolj zapomnili?

Sedmi razred verouka je kar zahteven projekt, saj so mladi v tem času v precej občutljivem obdobju svojega življenja, ko se hitro spreminjajo na vseh področjih. Pri tem verouku mislim, da se učim več jaz kot oni, saj mi vedno pripravijo kakšen poseben izziv. Kakšne posebne strategije si nisem zastavljal, saj nimam še veliko izkušen. Zdi pa se mi pomembno, da pristopam k učenju verouka z ljubeznijo do otrok. Rad bi, da začutijo, da jih Bog vedno spremlja in podpira, čeprav se včasih zdi, kakor da nas noče poslušati in ga ne moremo razumeti. Želim jim predstaviti vero kot pomemben dejavnik v življenju vsakega človeka. Na zadnji del vprašanja, po čem si me bodo zapomnili, pa bodo mladi bolje odgovorili, zato kar njih vprašajte.


Vsak ima v svojem življenju svoj moto – gonilno silo. Ali nam lahko zaupate svojo? Kakšen pomen ima to za vas?

Prav je, da ima vsak človek v življenju neko misel, ki ga v njegovem delovanju spodbuja. Sam sem si prvo tako geslo izbral v pripravi na birmo, ko smo si na duhovnih vajah pred birmo sestavili svoja birmanska gesla. Takrat sem si izbral misel »Bogu nikdar reči ne«. Ta misel me je spremljala od takrat naprej skozi vse moje odločitve in nanjo sem se velikokrat spomnil.
Sedaj pred novo mašo pa je navada, da si tudi kot novomašnik izberem svoje geslo. Dolgo časa sem premišljeval, kaj naj bi bilo to. Sedaj sem si izbral misel iz psalma 143: »Gospod, vate zaupam.« Mislim, da je zaupanje v Boga bistveno za vsakega človeka, še bolj bistveno pa je, da vanj zaupa duhovnik. Če bom vedno zaupal v Gospoda, bom z njegovo pomočjo uspel čim bolje izvršiti poslanstvo, v katero me je poklical.


Česa se v življenju najbolj veselite in česa vas je strah?

Veselim se življenja in tega, da ga bom lahko posvetil služenju Bogu in ljudem. Delo z ljudmi prinaša ogromno lepih stvari. Pridejo pa seveda tudi trenutki, ki nam niso najbolj všeč. Ampak tudi preko teh trenutkov lahko rastemo, če jih znamo pravilno osmisliti in razumeti. Česa pa me je strah, bi zdaj težko odgovoril, saj sem na začetku te poti, ki je lahko zelo raznolika, zato o kakšnem konkretnem strahu ne morem govoriti. Lahko pa rečem, da me kar nekaj stvari skrbi. Upam, da bom vedno znal ohraniti stik z Bogom, saj z njegovo pomočjo vse težave postanejo manjše. Upam tudi, da se bom vedno znal na pravilen način približati ljudem v njihovih različnih situacijah.


Mi lahko naštejete, kaj vse ste se sami naučili v življenju skozi prakso, delo, sodelovanje z drugimi ljudmi?

V življenju se človek nikdar ne neha učiti in tako sem se tudi jaz skozi svoje dosedanjo prakso, delo in sodelovanje z drugimi ljudmi naučil marsičesa. Del tega sem nakazal že v vprašanju o hobijih. Zdi pa se mi, da se sami naučimo malo stvari. Največ se jih naučimo v stiku z drugimi, ko nam drugi kakšno stvar pokažejo, razložijo. Vsak človek, ki ga srečam, je nekaj posebnega in od vsakega človeka se skušam tudi sam nekaj naučiti. Stik z drugimi me vedno bogati.


Na katerem področju teologije oz. pastorale boste po vašem mnenju najbolj uspešni? Kaj je za vas najbolj pomembno pri tem?

Mislim, da je prezgodaj, da bi odgovoril, točno na katerem področju bom najbolj uspešen, saj se na vseh področjih še nisem preizkusil. Najbrž se z vsemi področji tudi ne bom nikoli srečal. To pa je odvisno od tega, kam me bo gospod nadškof poslal na pastoralno delo. Na katerem koli področju že bom, pa se mi zdi pomembno, da ga najprej vzljubim, dobro spoznam in se mu tako lahko posvetim. Pri tem pa se je treba zavedati, da nismo sami, ampak moramo vedno računati na pomoč drugih in na Božji blagoslov, ki nas bo spremljal pri delu.


Na katerem področju vidite največje potrebe na Črnučah in v Sloveniji nasploh?

Potrebe so velike na vseh področjih, sam pa čutim, da bo treba veliko energije in dela posvetiti delu z družinami, saj je v tem trenutku družina v Sloveniji v hudi preizkušnji in ji bo treba pri tem veliko pomagati. Družina je namreč tista osrednja celica družbe, brez katere si družbe ne znam predstavljati. V družini se človek rodi in odrašča, v njej prejme prva spoznanja, predvsem pa vzgojo. Velikega pomena je tudi, da otrok spozna in začuti, da je ljubljen in sprejet. To starševsko ljubezen pa danes velikokrat ne razumemo pravilno. Problem je v tem, ker imajo starši zahtevne službe in jim vzamejo veliko časa. Tako so premalo časa z otroki in jih bolj vzgaja televizija in računalnik kot pa starši. Zato bo treba staršem pomagati, da bodo zmogli pravilno vzgajati svoje otroke. Prava starševska ljubezen ni v tem, da otroku kupimo ali omogočimo vse, kar si izmisli, ampak v tem, da ga naučimo tudi odpovedi in potrpljenja. Če otroka tega ne bodo naučili starši, ga bo kasneje naučilo življenje, ampak to bo takrat za otroka zelo težko in bo imelo lahko zanj usodne posledice. Staršem bo treba pomagati tudi pri verski vzgoji njihovih otrok, saj se otroci vere ne morejo naučiti pri verouku, ampak jo morajo spoznati in začutiti doma od svojih staršev. Zelo pomembna je skupna molitev in pogovor tudi o verskih vprašanjih. Zato mislim, da bo treba odkriti, kako bi na primeren način staršem pomagali pri tem njihovem odgovornem poslanstvu.


Srčna vam hvala za izčrpen pogovor in za zaupanje! In hvala, ker ste si vzeli čas in nas obiskali. Tega pogovora ne bom nikoli pozabil. Namreč šele v teh dveh dneh, ko sem se pogovarjal z Vami sem spoznal, kako pomembno vlogo Vam je podaril Bog. Ob tem Vam želim obilo Božjega blagoslova in da bi Vam Božje poti bile vedno naklonjene. Ko ste odhajali od nas pa nikar ne pozabite, kje smo doma. Naša vrata so vam vedno na široko odprta.


Z diakonom Boštjanom Prevcem se je pogovarjal Roman Vahčič
Na Črnučah, aprila 2008