Ob anketi na naši župnijski strani se je porodila ideja, da pobliže predstavimo ljudi, ki našemu župniku pomagajo v farnem občestvu. Kot se spodobi, začenjamo pri oltarju. Prvi se nam bo predstavil dr. Stanislav Matičič, duhovni pomočnik na Črnučah.

1. Gospod doktor, kdaj ste ugledali luč sveta in kako se spominjate svojih otroških let? Imate kaj bratov in sester?

Rodil sem se na novega leta dan v Postojni. Moja mati Ana je bila doma iz Planine pri Rakeku, iz trdne kmečke družine, oče pa ni bil Slovenec, ampak Srb; takrat je bil v visoki vojaški službi v Postojni.
Krstili so me, brez vednosti očeta, kar v Postojni, in za ta krst sem pozneje zvedel. Vendar so me, ko sem imel nekako dve leti, ko smo živeli v Srbiji, očetovi stari starši skrivoma nesli h krstu tudi v pravoslavno cerkev. Za ta krst pa smo zvedeli (tudi moja mama) šele ob moji novi maši 1974. Materina družina mi je dala jezik, kulturo in vero. Očetova stran pa je prispevala njim lastno širino, obrnjenost v ta svet, iznajdljivost in druge praktične lastnosti, ki so mi veliko pomagale. Različnost bogati, bi lahko dejal s starim rimskim rekom. Oče seveda ni izpovedoval nobene vere. Njegova družina pa ni bila brez verske tradicije, saj so visoki pravoslavni duhovniki prihajali redno v hišo starih staršev. Stric, dr. sc. Dragan, pa je kot mladenič želel študirati teologijo, vendar so ga domači pregovorili.
V Ljubljani imam tudi sestro, ki ima svojo družino, vrsto drugih sorodnikov pa po celi Sloveniji, Srbiji, Izraelu in celo na Kitajskem.


2. V svojih pridigah nam delček za delčkom odkrivate tudi samega sebe. Kateri spomin ali prigoda iz otroških dni vam je najbolj pri srcu?

(Smeh) Prigod je veliko in vse so, vsaj malo, enigmatično grozljive.
Stari Grki so govorili o petih elementih, med katerimi, menim, je prav najbolj grozna voda. Prav ta, menim, me je silno zaznamovala, in pa ogenj.
Kot otrok sem se dvakrat utapljal. Obakrat so me rešili. Z ognjem sem se srečeval na različne načine. Vendar je najbolj pretresljiv tisti dogodek iz Planine pri Rakeku. Bil sem pri stari materi in popoldne sem, kot pet in pol leten, moral iti spat. To se mi je zdelo obupno. Jaz, ki sem vedno rad nekaj počel, skrivoma, počasi, brez prisotnosti drugih v prostoru za omaro, ki je bila postavljena kotno, tako da je bil zadaj prostor. Zrinil sem se tja (ni bilo lahko) in tam v miru listal po knjigah, pokvaril najboljšo uro v hiši, stričev samosprožilec (mehanični, za fotoaparat) in vse druge "izredne" stvari. Tisti dan pa sem se odločil (ker je bila nevihta), da si sposodim "parazol" (rabili so ga samo za okras in je bil skrbno spravljen v omari, kjer je visela tudi narodna noša) in skozi okno, skrivaj, odšel v nevihto. Stric mi je nekaj dni prej omenil, da bi samo strela lahko podrla hrast, ki je stal sredi senožeti... in ta misel mi nikakor ni hotela iz glave. Spraševal sem ga namreč nekaj o Bogu, kako je močan in podobno. Stric pa je na ta vprašanja vedno raje odgovarjal tako, da me je usmerjal v naravo in naravne moči. "Samo strela bi ga lahko podrla," je zaključil. Jaz pa sem si odgovoril sam: "Bog je močnejši od strele". S temi občutki, ki so se še povečevali, ker je bila nevihta huda in sem bil pod dežnikom kakor v svojem svetu, sem se bližal hrastu. Nekaj čudnega je bilo takrat v njem, listje se je nekam nemirno premikalo in bilo silno zeleno. Mislim, da sem bil nekako 40 metrov vstran od drevesa. Tedaj ga je ovila azurna in temno modra svetloba, sploh se ne spomnim, da bi slišal pok strele. Drevo se je zamajalo, nekako počasi, slovesno, levo in desno. Obstalo je. Še vedno je bilo v nekakšnem ognju, ki pa ni bil več moder. Tedaj se je slišal grozljiv prasket in klanje lesa, zadišalo je po hrastu, drevo se je razklalo po sredini in obe polovici sta padli vsaka na svoj konec. Bil sem čisto trd od strahu... Koliko časa sem bil še na istem mestu, ne vem. Nato sem stopil naprej, si nabral svežih dolgih trsk od uničenega hrasta in odhitel domov. "Res je, res je", sem klical,... "Bog je silno močan..." Niso verjeli, kar sem pripovedoval, videli pa so nenavadne trske v mojih rokah in moker "parazol", ki je bil iz svile in je imel bambusove opore in lepo zavit roč, za katerega so trdili, da se ne sme zmočiti. (Nisem si upal preveriti, ali je to res). Stricu je bilo tedaj vsega dovolj. Trdo me je prijel za roko, podržal nad nama dežnik in moral sem z njim do transformatorja – od tam se je namreč videlo do hrasta. Z grozo je opazil, da hrast, ki bi moral stati sredi travnika, leži razklan na tleh... Bil čisto bled.
"Čudno, da otroka ni ubilo," je doma potiho dejal stari materi.
Bilo mi je pet let in pol. S šestimi leti pa sem začel hoditi v šolo. Komaj sem čakal tega dogodka...
V srednji šoli so me zanimale zelo skrivnostne stvari. Uganke v filozofiji, filozofiji matematike, število PI; število PHI, razmerje stvari v naravi in število 1:1, 618, število, ki ga dajo količniki sosednjih števil ; (1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21...). Ko potem proučuješ, na primer, biologijo pod tem vidikom, si presenečen do konca! Da ne povem kaj o teh "merah", ki jih najdemo pri najbolj genialnih glasbenikih... slikarjih...
To so take skrivnosti, da te "vržejo po tleh".


3. Ste bili tudi ministrant?

Kot otrok sem silno rad imel obredje in skrivnosti. To je bilo del enotnega sveta, ki sem ga želel spoznati in sem ga spoznaval. Nihče mi nikoli ni mogel vzeti te enovitosti vere in sveta – oboje še danes razkrivam kot eno samo skrivnost – prijetno, svetlo, vabečo. Ko sem hodil k stari materi na Planino sem – ko ni nihče videl, krasil Kristusa na križu, ki je bil na razpotju. Prinašal sem mu travnate rože. Pogovarjala sva se. Vendar so bile to nepriobčljive skrivnosti. Samo stara mati je to smela vedeti – ampak samo zato, ker me je imela tako zelo rada in ker je znala molčati kot grob.
Začuda, bil sem tudi ministrant, v Planini pri Rakeku, ne da bi za to vedeli moji starši v Ljubljani; ministriral sem svetniškemu duhovniku dr. Antonu Strletu.
Ko sem bil pozneje že v gimnaziji, pred veliko maturo, sem se - po tolikih letih - samostojno spet odločil za ministriranje pri salezijancih v Mostah. Doma tega niso mogli razumeti. Ta stvar jih ni preveč veselila...


4. V pogovorih z vami sem opazil, da ni področja, ki bi ga ne poznali in obvladovali, pa naj bo to tehnika, zgodovina ali pedagogika. Kaj vas je v mladosti najbolj navduševalo?

(Smeh) "Samo to vem, da nič ne vem," pravi grški mislec. Zgrozim se, ko pomislim, kaj vse je Bog nadihal v svoje stvarstvo. Čuden srh me spreleti. To je veličastno, grozljivo! Hkrati pa me vedno priteguje neznano in prav meje znanega. Kristusov evangelij mi je edina trdna točka v vsem tem svetu – spreminjajočem in brezmejnem. Moje poslanstvo, oznanilo evangelija, ki mi je prvo, me nenehno sili k branju in študiju.
Vedno brskam po tem, kaj vidi Hubblov teleskop, kakšni so novi posnetki vesolja. Kaj se vidi na najnovejših posnetkih z Marsa, Saturnove lune..., kaj je novega v teologiji, filozofiji..., Evropi, na Slovenskem.
Blagrujem tiste, ki so živeli prej in so mogli vedeti, vse kar se je tedaj vedelo... Danes so to, kar vemo, le drobci. Niti svoje teologije in filozofije ne morem pregledati... Če bi bil matematik, bi verjetno obvladal vsaj 40 % te znanosti. V moji pa to ... NI MOGOČE. Čeprav toliko ur na dan berem (imam dober spomin) je tisto, kar mi je neznano in za kar nimam več časa, vsak dan večje in večje. Sicer pa: "Kdor si množi spoznanje, si množi bolečino,", pravi Pismo. Tudi moderno "nevednost" je treba, tako kot vse drugo, stoično prenašati! Stoiki so se mi zdeli vedno življenjsko modri...


5. Kako in kdaj vas je Bog poklical v svoj vinograd?

Trdno sem prepričan, da bi zvezi s poklicanostjo s prerokom mogel odgovoriti, da me je poklical že preden sem bil rojen. To pa, kar mi kaže moje življenje, na žalost, ni svetost, kamor nas On vedno znova in znova vabi. Samo z njo bi mogel popolnoma odgovoriti temu zastonjskemu klicu, pri katerem pa nima nihče od nas, jaz še posebej, nobenih zaslug. Oddahnil si bom šele, ko ne bom mogel nič več storiti. Ta bližina BOGA je grozna. Terja tisto, kar jaz, na žalost, nisem.
Da pa Bog kliče, je smešno dokazovati. TO JE RAZVIDNO. To dejstvo je trdnejše kot atom. Vse ljudi kliče k svetosti! V tem klic v duhovništvo ni nič posebnega. PRIMAREN je klic k svetosti. Tega se zaveda apostol Peter, ki ga je poklical za apostola in prvaka, vendar ta odgovarja: "Pojdi od mene Gospod, jaz sem grešen človek." Zanimivo, da Peter misli, da to, da je apostol in prvak, ni kaj posebnega. To mu ne dela težav. Težava je v tem, da ni svet!
Ne morem razumeti, kako si mladi fantje, ki jih Gospod kliče, upajo reči ne. Čisto nič ne razumem tega, da imamo tako malo duhovnih poklicev. Zdi se mi, da sem sam najmanj primeren za tak "poklic", vendar...
Ta "božji vinograd," čisto konkretno, je bil potem zame takle: Začel sem v Kranju, nadaljeval kot kaplan v Ljubljani (Sveti Križ, nato v Stožicah, vikar v Novem mestu, Ljubljana – Sveti Križ in Tomačevo), dve leti župnik v Ljubljani – Šmartno ob Savi, doktorand v Rimu, kot duhovni pomočnik pa v Kočevju, v Železnikih in sedaj na Črnučah.
Pestro, vendar vse na asfaltu, kot imam navado reči.


6. Ob neki priliki sem slišal, da je bil vaš oče oficir JLA. V tistih časih je bilo nepredstavljivo, da bi sin oficirja šel za duhovnika. To je morala biti za vaša družino velika preizkušnja?

Načelno se moji straši niso vtikali v to, kaj naj si po veliki maturi vzamem za študij. Slišal sem, da so razmišljali o pravu, biologiji, filozofiji..., vendar ne tako, da bi mi karkoli vsiljevali.
Težava se je začela šele potem, ko je šlo zares. To je bila huda preizkušnja in najbolj je trpela mami. Ko sem ji pred maturo povedal, da bom šel k jezuitom, je zajokala in rekla: "Nikar! Vsega bom jaz kriva..." In dejansko je oče izrekel točno ta stavek: "To si ti kriva" in potem je dodal: "Ta stara inkvizicija (mislil je na jezuitski red) je še vedno tako močna!"
Mami seveda ni bila čisto nič kriva. Odločil sem se sam. Takoj po maturi sem vstopil v noviciat jezuitskega reda. To je bil prst božje previdnosti. Tam so me namreč v dveh letih vsaj toliko opilili, da sem kasneje mogel obstati v bogoslovju. Jezuitom sem zelo hvaležen.
Na novi maši je bila samo mami. Oče pa je bil takrat že nekako potolažen in vse do njegove prerane smrti sva bila v dobrih odnosih. Vsa ostala njegova družina pa me je ves čas imela rada, čeprav so me na vsak način tudi oni želeli odvrniti od duhovništva. Sploh, neporočeno duhovništvo se jim je zdelo čisti "baubau". Šele kasneje sem doumel, da so mi srčno hoteli prihraniti marsikaj grenkega in so nasprotovali zgolj iz svoje ljubezni do mene.


7. Tisto leto, ko ste postali novomašnik, bo z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega naroda, kajti ne prej, ne poslej nismo imeli toliko novomašnikov. Kakšen doživljaj iz časov vašega bivanja v semenišču?

V ljubljansko bogoslovje sem prišel iz jezuitskega noviciata. Vmes sem bil pri vojakih in sem se, na dolžnosti, hudo poškodoval in bil nato dvakrat operiran. Od tedaj sem tudi vojni veteran.
Hotel sem v misijone, vendar po tej poškodbi moji jezuitski predstojniki niso hoteli o tem nič slišati. Sklenili so me poslati v Nemčijo na študij molekularne biologije. Sam nisem čutil tega klica in zato sem bil (po dogovoru med predstojnikom p. Berdenom in nadškofom Pogačnikom) sprejet v bogoslovje. Bogoslovje pa ni noviciat. Tu sem bil popolnoma razočaran nad disciplino. V noviciatu smo imeli brezhiben red, tihoto, največ časa pa je bilo posvečenega študiju. V bogoslovju je bilo veliko mladih začetnikov (jaz sem imel 2 leti osebne duhovne in študijske priprave na duhovništvo v noviciatu). Bilo je drugače, kot sem si predstavljal.
Kljub vsemu sem nadaljeval. Prevzel sem nekaj vodilnih služb tako pri uredništvu našega bogoslovskega glasila Pogovori, kakor tudi pri predstavništvu letnika (več letnikov po vrsti) in del koordinacije študijskih programov (študentsko predstavništvo).
Lahko rečem, da samo v študijskem delu nisem imel nikoli nobenih težav. Edina svetla točka je bila v tem, da so nas predstojniki imeli radi. Vendar se na žalost večinoma nisem strinjal z njimi. Bili pa so - kljub vsemu - veliki ljudje. Bog naj jim povrne ves trud, ki so ga z nami in z mano imeli.
Nadškof Pogačnik mi je dal po diplomi na teološki fakulteti tudi možnost, da sem smel študirati (ko sem bil že kaplan pri Svetem Križu v Ljubljani) psihologijo na filozofski fakulteti. To je bilo takrat nekaj izjemnega. Dr. Jožef Pogačnik je bil izjemen nadškof.


8. Verjetno ste tudi vi šli "skozi roke" vašega predhodnika na Črnučah, dr. Franceta Rozmana? Ali je bil res tako strog, kot pravijo nekateri?

Dr. France Rozman je bil moj profesor na fakulteti. Da je bil strog, to so govorili drugi. Jaz sem občudoval njegovo delo, bil je izredno priden človek. Bil je fin, prijazen in širok. Vendar sva midva odlično shajala, ker sem pridno študiral. Tudi pri njem sem dobival same najvišje ocene. Bil je mož, ki je bil enako uspešen na župniji, za katedrom kot tudi pri pisanju.
Za druge profesorje na fakulteti moram reči, da so bili kot ljudje izredno različni, ne le v podajanju svoje tvarine, ampak tudi kot ljudje. Dr. Strle je bil asket, dr. Rozman pa človek sedanjega časa, načina življenja in metod. Vendar so bili vsi nepogrešljivi. Ob njih smo doživljali to, kar se imenuje "akademska svoboda" in pestra različnost. Dr. Franceta Rozmana imam v zelo lepi luči.


9. Kam vas je po novi maši poslal takratni ljubljanski nadškof dr. Pogačnik: Ste šli študirat ali vam je namenil usposabljanje na kakšni župniji?

Nadškof dr. Jožef Pogačnik mi je bil zelo naklonjen. "Veste, kot mlad kaplan sem bil poslan v Kranj; tudi Vi boste šli tja," mi je rekel po novi maši.
Kranj je imel ob mojem prihodu še dva kaplana, Alojzija Zaplotnika (sedaj koordinarotja pastorale v Nemčiji) in dr. Janeza Grila. Župnijo je vodil prelat Zdravko Bahor, zlat človek, odprt, širok in plemenit. Čeprav je bilo v župnišču grozno (vse cerkveno imetje je bilo zaplenjeno, tudi vsi naši prostori) in nisem imel niti svoje sobe - v hiši so stanovali Cerkvi sovražni ljudje in celo prijateljice noči - smo vendar mi, kot dobra duhovniška ekipa, odlično delovali. Župnija je bila živa, dejavna, zavzeta in oskrbljena. Bilo je 10 let po koncilu in vse je bilo v živi prenovi. Prelat Zdravko, ki je bil tudi odličen gospodar, je znal izredno dobro koordinirati delo. Bil je mil, blag, nasmejan. Nadškof dr. Pogačnik mi ne bi mogel izbrati boljšega župnika in župnije za začetek. Čeprav se sam nisem kaj dosti spoznal na pastoralo, sem zavzeto pomagal. In bili so veseli.
Nadškof dr. Pogačnik me je nato z dekretom prestavil v Ljubljano (kjer sem bil potem večino duhovniškega časa doslej). Čeprav sem bil kaplan, sem lahko študiral psihologijo in občasno sam predaval v Zagrebu (takrat hebrejsko gramatiko) na (protestantskem) Biblijskem institutu ( takrat še na Kosirnikovi ulici).


10. Bili ste tudi župnik v Šmartnem ob Savi. Kako vam je uspelo usklajevati študijske obveznosti in izpopolnjevanja z dušnopastirsko vlogo?

Skoraj samostojno sem deloval (v okviru župnije Ljubljana – Sveti Križ) že prej, na podružnici v Tomačevem. Naše verne ljudi v Tomačevem imam v lepem spominu še danes. Bili so odprti, zavzeti in za vsako dobro delo pripravni. Vse smo naredili, kar je bilo treba in pri svetih bogoslužjih dajali čast Bogu, kakor mu gre. Cerkvica (podružna) svete Marjete je vsa odmevala od njihovega lepega petja in bila kot biser čista, urejena. Hišico poleg nje pa sem preuredil in nekaj časa tudi tam stanoval. Poleg je bil vrt, ki sem ga sam obdeloval. Tiho delo na vrtu in premišljevanje, povezanost narave, povezanost z bogastvom slovenske tradicije, ki mi je zelo pri srcu, je bilo tisto, kar me je povezalo z ljudmi v Tomačevem. Ker sem imel čas, sem spet lahko študiral. Bilo je prelepo!
Čeprav sem bil strog, so to znali razumeti in nikoli nismo prišli v kakšen spor. To na žalost ne morem reči za dober kilometer oddaljeno Šmartno, ki se mi nikoli ni priljubilo. Tu je tedaj župnikoval dr. Anton Stres, sedanji pomožni škof v Mariboru. Tam sem, z dekterom nadškofa dr. Šuštarja, tudi sam postal župnik.
Iz Šmartna se spomnim neke obupne prigode na Sveti večer, že prvo leto župnikovanja. Okoli cerkve je pokalo kot na fronti. Tudi med celim bogoslužjem polnočne maše. Mislim, da ljudje niso nič slišali, kaj sem pridigal. Tega pa, enostavno, ne prenesem. Nič me ne moti, če otroci v cerkvi tekajo sem in tja, jokajo in podobno, ali če je kdo od ministrantov bolj živ. Tudi če bi kak svetnik padel z oltarja, me ne bi motilo. Toda to, da kdo, namerno, celo polnočno mašo okoli cerkve strelja s plinom in petardami...tako, da žvenketajo stekla in se dela škoda, to je bilo preveč. Proti temu farani niso nič ukrenili in tudi ne župnijski svet. Zato sem ukrenil jaz – učinkovito.
Naslednje leto sem že 20. decembra napisal uradno pismo policiji (in s tem sem se Šmartnu najbolj zameril): "Kot župnik... zahtevam, da 24. decembra od 23. ure dalje, do 25. decembra do 01, 20 minut preprečite vsako streljanje okrog cerkve, kjer želim absolutni mir v času, ko se bodo na čast rojstva Jezusa Kristusa opravljale tradicionalne starosvetnosti, ki so za kulturo Slovencev in njihov duhovni blagor in našo državo največjega pomena."
Tako je tudi bilo. Bil je mir na Sveti večer in Božič, ker je bila pred cerkvijo policija. Oken, ki so jih prejšnje leto ob pokanju razbili, pa nisem dal nikoli popraviti kar sem tudi oznanil takoj tisto prvo nedeljo po Božiču. Tudi pozimi smo imeli sveto bogoslužje ob popolnem mrazu pri razbitih oknih. Oznanil sem namreč: "Tisti, ki so jih razbili - in to niso tujci ampak farani- jih morajo na svoje stroške popraviti". Mislim, da je bilo dobrega sodelovanja s tem konec. Pred tem pa je umrla tudi moja mati. Oče je umrl že prej. Seveda je bilo tudi v Šmartnem veliko plemenitih ljudi.
V Šmartnem se je, na žalost, na prav poseben način pokazalo geslo, ki sem si ga izbral za novo mašo: "Kdor ni z menoj, je proti meni, kdor ne zbira z menoj, raztresa!" Mislil sem, da se v tej obliki ne bo nikoli pokazalo...
Vendar, življenje je teklo dalje. Nadškof dr. Alojzij Šuštar me je že ob koncu drugega leta župnikovanja v Ljubljani – Šmartno ob Savi, poslal v Rim na doktorski študij.


11. Odšli ste v Rim na študij, kjer ste l. 1993 na Papeški lateranski univerzi tudi obranili doktorsko disertacijo s področja semantike.

V življenju moramo biti vedno pripravljeni na nepredvidljivo. Seveda smo najbolj presenečeni najprej nad samim seboj. Odkrivamo stvari, ki nas frapirajo, obupne, nezadostne..., pomanjkljive. Stvari, ki se nekaterim zde nedostopne dosežemo zlahka, tiste, ki so drugim vsakdanje, pa so meni včasih nedosegljive. Kaj vse človek odkriva! "Spoznaj samega sebe," je stara modrost.
Nadškof dr. Šuštar me je poklical in mi ( mirno in suho, kot je bila navada) povedal: "Odločil sem, kljub nasprotovanju nekaterih svetovalcev..., da Vas pošljem na doktorski študij. Sedaj iščem primerno mesto za vas v Avstriji, Nemčiji ali drugod. Rezultat tega iskanja vam bom v kratkem pisno sporočil..."
To je bila huda preskušnja, saj sem moral popolnoma spremeniti pogled naprej. Vso opremo v župnišču, ki je bila moja last, sem moral prodati. Knjige in vse drugo pa sem moral do 1. avgusta, kot je navada ob prestavitvah župnikov, preseliti v stanovanje, kjer so prej živeli moji starši. Ogromno dela in skrbi je bilo z vsem tem in stroškov. Prodal sem avto in vse kar nisem potreboval ter uredil vse, da bi bilo moje stanovanje v Ljubljani vzdrževano. Seveda so bili to, ves čas študija, še dodatni stroški.
Jeseni istega leta sem potem začel študij v Rimu. Bilo je novo veselje, nov vzgib, nov izziv... V rekordnem času, čez štiri leta, sem se v lateranski baziliki, ki stoji poleg papeške univerze, zahvaljeval Bogu in svetim za dosežen doktorat. Enemu izmed papežev, ki je tam pokopan in me je posebej podpiral, sem v molitvi povedal: "Ne, ne, moram ti reči, da si pretiraval. Te pohvale si res nisem zaslužil, vendar, bom odkril, če si pretiraval že takrat, ko si bil papež. Vem, osebne, karakterne stvari ostanejo več ali manj enake. Hvala tebi in Vsemogočnemu, ki je to dopustil..."
Štiriletno garanje je bilo končano. Imel sem na voljo 6 let, vendar sem jih učinkovito skrajšal. Končal sem v štirih letih. Bogu hvala, lahko rečem.
Čeprav so na univerzi želeli, da ostanem, sem se še isto leto, v novembru, vrnil, v samostojno Slovenijo.
In področje raziskovanja? Vedno me je pritegovala božja beseda. Motilo me je le to, da želimo o njej vse vedeti, in kakor mnogi menijo, da jo moremo "razložiti" in da potem to "modrost" lahko kar izrečemo z vso gotovostjo. Že različnost razlag (hermenevtik) je potem omilila to sodbo. Semantika pa mi je bila sprva zoprna. Zdelo se mi je, da popolnoma zapravi ključ do razlage tega, kar se imenuje besedilo. Ker pa se držim vodila "agere contra", sem si prav raziskavo teh "zoprnosti" izbral za svojo doktorsko tezo.
Vsaka človeška preiskava je tvegano dejanje. Uvidel sem, da se ne bo dalo preiskati nič drugega kot simbol znotraj besedila in njegovo semantično funkcijo. In še to je bilo mnogo preveč. Grozno sem moral garati. Nekdo, ki nima dobrega spomina, bi obupal brez konca. Jaz sem stvar pripeljal do konca. Hvala Bogu. - Haha, do konca... sem rekel. Ne, konca NI! Nikakršnega konca v tem ni. Vedno znova se v osebnem študiju vračam k tem stvarem, na nov način...


12. V prvem pogovoru z vašim predhodnikom dr. Rozmanom za mladinski časopis Opus nostrum (št. 1, 10. jul. 1992), se je pogovor pričel nekako takole: Jeseni l. 1982 je na Črnuče prišel jako fin gospod v anoraku in z BMW-jem. Za vas bi lahko rekli nekaj podobnega: da vas zaznamuje brezhibna urejenost: klobuk, kravata, manšetni gumbi, ki so danes v moškem oblačenju že prava redkost.
Mnoge naše farane pa zanima, kakšen pomen ima bleščeč prstan na vaši desni roki?

Res je, dr. France je bil vedno urejen, moderen in imel je vrsto dobrih avtomobilov. Vendar bi vse to ne bilo kaj posebnega, če ne bi imel tudi vrsto drugih človeških lastnosti, ki so ga izdajale za plemenitega človeka in duhovnika.
Cenil sem, posebej, njegovo izrazito osebno svobodo. Ta je izrednega pomena za vsakega človeka, posebej za duhovnika. Vsak stereotip bi bil, dejansko, le sužnjevanje. Naše služenje ljudem, menim, mora zaznamovati ta osebna svobodnost in sveti evangelij. Oboje ljudje šele dosegamo v njem, ki je "POT, RESNICA in ŽIVLJENJE", bolj ali manj uspešno in postopoma. "Ne mislim, da sem že dosegel, ampak trudim se, da dosežem," bi lahko dostavil s svetim Pavlom. Način, kako človek dosega to osebnostno svobodnost, pa je v marsičem odvisno od njegovega karakterja. Stari Grki so imeli prav karakter za nosilca tragičnosti. Na tem principu potem temelji vsa grška tragedija ( Eshila, Sofokleja, Evripida...).


In obleka, manšetni gumbi, kravata?

Haha... Strogo semantično vzeto je obleka čisto mitična zadeva. Je tisti mythos, v katerega se oblačimo, da bi to, kar predstavlja, bili. Velikokrat je to le silna želja, da bi ob urejeni zunanjosti bilo urejeno tudi vse drugo in ublaženo karakterno. Tako to razlagam. Se vam ne zdi, da včasih, v razlagah, pretiravam?
Sam sem trdno prepričan, da mora biti človek urejen. Zglede za to sem imel v svoji prababici, prednikih... in starših. Pri duhovnikih me je zelo motilo, če niso dovolj skrbeli za to. Dr. Anton Strle, univ. prof., je bil sila skromen človek, po oblačenju skoraj preveč preprost in ubog, vendar je bil vedno urejen. Urejenost je kulturno dejanje!


Prstan?

V starem cerkvenem zakoniku je bilo določeno, da doctores nosijo "preprost prstan s črnim kamnom". Sedaj, v novem ZCP tega predpisa ni več. Vendar je treba reči, da ima prstan v svetem pismu močan simbolen pomen. Kristus ga osimboli v osrednji priliki o dobrem očetu. "Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge, pripeljite pitano tele in ga zakoljite. Kajti ta moj sin je bil mrtev, pa je obujen, bil je izgubljen, pa je najden..."
Moj prstan vsekakor ni insignija, kajti sicer bi ga ne imel pravice nositi, je pa, če ga smem kako razložiti, simbol evangeljske podarjenosti. "Vse vam je podarjeno, niste svoji...," govori. Zgovorno torej pove, da SEM NIČ, sam od sebe!
Vse je zgolj podarjeno.


13. Opazili smo tudi, da se popolnoma "potopite" v liturgijo, (da vas čas ne "omejuje") in da ste mojster umetnosti retorike. Človek bi rekel, da vas "slišijo" tudi gluhi?

Obhajanje evharistije (Kongregacija za bogoslužje je nedavno izdala navodilo o tem) je za kristjana in Cerkev osrednje dejanje bogočastja. To je dejanje, kjer smo kot skupnost pred živim Bogom. Terja torej izredno dovršenost besed, dejanj in gest. Terja tudi dovršenost prostora in forme, harmonijo zemeljskega in nebeškega, vidnega in nevidnega, končnega in pomanjkljivega, kakor tudi neskončnega in popolnega.
Vedno sem občudoval vzhodne pravoslavne Cerkve, kjer ima bogoslužje ohranjeno vso to "skrivnostnost" služenja Bogu. Zahodno latinsko bogoslužje je bolj racionalno in prav zato moramo zelo paziti, da mu ne vzamemo misterija, ki gradi. Bogoslužje je "vidno-nevidno". Tisti, ki bi želeli bogoslužje profanirati ali v njem spreminjati oboje (vidno-nevidno) bi si morali o tem prebrati J. H. Newmana. "Ljudje, ki prezirajo dostojanstvenost in lepoto v bogoslužju, da bi tem bolj duhovno molili, pozabljajo, da je Bog stvarnik vseh reči, vidnih in nevidnih; da je gospod tako našega telesa kakor naše duše, da mora biti češčen tako javno kakor skrivnostno... ni eden bog snovi in drugi bog duha, eden postave in drugi evangelija; en Bog je, in on je gospodar vsega, kar smo in kar imamo. In zato mora biti, vse kar delamo, pečateno z NJEGOVIM PEČATOM IN ZNAMENJI. Začeti pa moramo s srcem... Naša naloga je napraviti božje kraljestvo vidno med nami!"
Osrednja govorica bogoslužja je, poleg žive besede, govorica gest (ki so bolj "izdajalske" kot besedilo samo) in govorica znamenj in simbolov. Znamenja so še vedno v logiki, simboli pa so analogni in zato mnogo močnejši in učinkovitejši, saj se dotikajo sfere naše zavesti in nezavednega in hkrati držijo skupaj, če smem tako reči, celo kuturo, kateri kot ljudje pripadamo. V besedilih pa simboli dajejo poseben predznak vsemu tistemu, kar se imenuje "sporočilnost".
Bogoslužje zato ne prenese nobene banalnosti in neurejenosti, površnosti, malomarnosti, čeprav so vse te lastnosti človeku lastne. Duhovnik pa si ne sme nikoli privoščiti nobenega improviziranja ali kakšne živčnosti, saj je sam obred tak, da mora ves čas govoriti iz svoje "stalnosti".
Pazljivost, zbranost in doslednost je torej nekaj osnovnega pri razumevanju in sodelovanju pri bogoslužju. Kakor v jeziku ne moremo pačiti načinov in struktur, ki smo si jih dali sami (oz. smo jih ustvarili mi, s svojo rabo, ki se je uzakonila), tako je nesprejemljivo pačiti bogoslužne izraze. Ob vsem tem pa mora biti duhovnik sproščen, izrazit in oseben. Besedilo in geste morajo biti NJEGOVE, ne ponarejene, sposojene.
Samo pridiga je dejansko tisti del, kjer je govor nekako zavezan še drugim zakonitostim (retorike in drugega), ki jih je treba posebej poznati. Tu pridejo sposobnosti in osebnost vsakega posameznika še bolj do izraza. Vendar, "obe mizi, miza božje besede in evharistična miza" pomenita eno samo bogoslužno dejanje božjega ljudstva, ki slavi BOGA. Torej – naj govori, on sam namreč! In slavimo ga vsi, ki verujemo!
Kdor to razume, razume veliko.
Vendar, priznam, govorjenje božjemu ljudstvu je silna naloga. Težka in zahtevna je. Ne bom našteval današnjih problemov, ki me tako težijo in o katerih mislim, da mnogo premalo naredimo, da bi se vsaj malo rešili. Skromno menim, da je oznanilo (v celoti) eden najbolj perečih problemov Cerkve v Evropi in svetu.
Osebno me prav oznanilo, vedno znova, žene v neprestano branje, ne le knjig, ampak tudi znamenj časa. Komuniciranje vere s sporočilom evangelija je zelo zahtevna naloga in velik znanstven in pastoralen problem.
Povem naj še, da bi duhovniku nič ne koristilo znanje in strokovnost, če nima ljudi, ki jim govori, rad, in če ga ne preveva globoka vera. Tak bi bil samo "brneč bron in pojoče cimbale...", samo nekakšno uradno trobilo neke institucije..., če sploh še to. Bil bi manj vreden od strašila...
Božja beseda z vso grozo odmeva v nas samih. In če tam, potem tudi še kje drugje! In božja beseda tolaži in dela čudeže v nas samih - in če tam, potem tudi drugje!


14. Ne upamo si misliti, da bi bile Črnuče vaša glavna dolžnost. Kakšne so še druge naloge v okviru Cerkve na Slovenskem? Kako je videti vsakdanjik duhovnika znanstvenika?

Trudim se, da bi bil koristen. "Ko boste vse naredili, kar vam je zapovedano, recite: 'Nevredni služabniki smo," piše Pavel.
Osebno sem se vedno imel le za duhovnika, ki razmišlja. Nič več, kot to. Že v noviciatu so me naučili tehtno razmišljati v meditaciji, in to sem vedno ohranil.
Ves čas je bilo moje delo, v glavnem, duhovniško in tako je tudi danes.
Kar je bilo mimo tega, sem sicer z veseljem delal, vendar sem vedno vse razumel tako, da je bilo povezano z mojim poslanstvom.
Tudi letos, v mesecu aprilu, spet odhajam na Hrvaško. Vrsto let (že od leta 1976) občasno predavam na Mednarodnem oddelku za filozofijo in teologijo. Morda bom to ponovil tudi naslednje leto. Nato pa mislim prenehati predavati. Kar sem povedal, je bilo dovolj. Potem bodo to počeli drugi. Poslej bo moje duhovno poslanstvo še tišje...
Imel sem ogromno pridig vsepovsod. Dobro me poznajo tudi v lepem Prekmurju, kamor sem hodil pomagat štiri leta in več. Imel sem vrsto predavanj za laike in študente v Sloveniji (zanje največ predavanj iz retorike in semantike). Na teološki fakulteti v Ljubljani nisem predaval. To je del cerkvene politike, in v to se ne spuščam.
Kar me nekoliko moti, ko pregledujem študij teologije pri nas, je, na žalost, neka površnost; imenoval bi jo "računalniška površnost". Znanje teologa namreč ni in nikoli ne bo zbiranje "faktov", ampak predvsem razmišljanje (v tihoti), z vero. Koliko je danes te tihote (na splošno) v ljudeh, se ve. Te včasih ni niti za samostanskimi zidovi.
Moti me tudi površnost po končanem študiju teologije. Teolog, nikoli ne bi smel misliti, da kaj ve. Teologiji ni konca. Življenje je prekratko, da bi mogel v njej samo del tega, kar je napisano, prebrati. In še: Vedenje in znanje v teologiji nič ne pomaga, če ni globoke vere. To bi bila hoja v labirintih brez Ariadnine niti. Nikdar konca!
Naslednja težava je v tem, da "znamenja časov" terjajo razumeti človeka v času in prostoru. To pa ni enostavno. "Razumeti" namreč v našem pomenu ne pomeni imeti znanje, vednost, ampak pomeni biti moder in veren. Pomeni ljubiti človeka - navkljub vsemu.
Znanje psihologije in filozofije je tudi izjemnega pomena.
Duhovnik mora biti človek knjige. Večinoma naši gospodje, duhovniki, v pastorali delajo vse mogoče. Čisto vse morajo biti in vsega se morajo lotiti. To, kar so proučevali, večinoma ostaja nekakšen torzo. Duhovništvo je zato, tolikokrat, oprostite – in naj mi oprostijo tisti, pri katerih ni tako - vse bolj podobno nekakšni praktični veščini, obrtništvu. Tega pa odločno ne bi smelo biti.
Prihodnji časi bodo morali pokazati, kaj je najvažnejše delo služenja božjih služabnikov. Vse drugo bodo morali prevzeti verni laiki. Vendar... župnije, manjša občestva, bodo tedaj čisto drugačna.
Ker sem bil večino let svojega poslanstva kaplan, se mi ni bilo treba ukvarjati z mnogimi stvarmi, ki so za župnika nujne in neobhodne. Sam sem se posvetil bolj tistim stvarem, ki so mi bile – tako sem menil – pomembnejše in te sem z veseljem opravljal. Seveda, vsa čast tistim, ki so ves čas skrbeli tudi za vse drugo na teh župnijah.
Imel sem srečo, vedno sem imel odlične župnike, s katerimi sem sodeloval. Ko sem bil župnik sam, sem bil (morda preveč) strog, delaven, vendar tudi zelo teoretičen. Hvala Bogu, da to ni predolgo trajalo.
Ker sem vojni veteran, imam samo nekaj let do upokojitve. Upam, da se bom - kolikor Bog hoče – lahko potem omejil samo na razmišljanje v molku. Takrat se bom poslovil tudi od župnije na Črnučah.
Tako velika in zahtevna župnija, kot so Črnuče, nedvomno potrebuje rednega kaplana. Naš gospod župnik je učinkovit, izjemen in vsestransko uspešen, vendar – ali se vprašate, koliko časa človek lahko zdrži tak tempo dela in služenja? Koliko časa človek lahko zdrži pri takih naporih? Njemu in marsikateremu duhovniku se čudim, koliko zmorejo.
Ko bom v miru, morda takrat le dovršim tisto, kar o duhovnih poje že prastara Bhagavadgita (del Mahabharate).
"Dolžnosti so duhovnov te
skladne z naravo njihovo:
Resnoba in obvladanost,
pokora, čistost, učenost,
umirjenost, krepak značaj
pa vera prava
in modrost."

Ker je moj UČENIK Jezus Kristus povedal: "Zanje se jaz posvečujem," trdno upam, da izpolnim svoje poslanstvo z Njegovim posvečenjem.


15. Slišali smo tudi za vaš dokaj nenavaden hobi: doma imate kače. Verjetno potrebujejo posebno nego. Kaj ste se naučili pri njih?

Pri nas doma, v mestu in pri sorodnikih, na deželi smo vedno imeli živali. Različne, domače, navadne. Kot otrok sem imel polne žepe lepih polžev, martinčkov, slepcev in tudi kač – na veliko grozo mojih bližnjih.
Rad imam kristale, rastline – posebej nenavadne. Zbiral sem posnetke fraktalov ( "urejene" oblike neurejenega, kaosa).
Zanima me sobivanje rastlin, živali in človeka v istem svetu (razočarani smo seveda lahko samo nad človekom). Kače v tem pogledu niso nič posebnega, čeprav so - z redkimi drugimi predstavniki obstale kljub "koncu sveta", ko je večina plazilcev žal morala končati. V tem so nekaj posebnega, skupaj z želvami, krokodili, kajmani in podobnimi vrstami.
O kačah sem napisal elektronsko knjigo (najobsežnejšo v slovenščini). Morda bo kdaj zaživela tudi v knjižni obliki. Zanimajo me udavi in pitoni, ki oboji spadajo k pitoninam.
Če naj odgovorno imamo kače v stanovanju moramo veliko vedeti. Proučevati je treba njihov način življenja, pogoje, ki so potrebni za to, in posebej njihov način reagiranja. Ta je dokaj stereotipen in zato se moramo prilagajati mi, ne one, ko so skupaj z nami. Kača ni pes, ki želi človeku ugajati, ga uboga in podobno. Komuniciranje z njo je popolnoma drugačno. Tudi njihova čutila so drugačna.
Senzorsko gledanje nekaterih kačjih zvrsti ni odvisno od oči, je pa neprimerno natančnejše, kot je oko. Nimajo sluha v našem pomenu besede, ker nimajo ušes in ne odprtin za sluh kot kuščarji in drugi plazilci, ampak zaznavajo tresljaje s celim telesom.
Tudi vrsto drugih posebnosti imajo.
Kaj sem se naučil? Vsa narava nas uči in upam, da se tudi kaj naučimo. Vendar, kolikor pregledujem probleme sodobne ekologije, se malo naučimo. Napake pa težko in drago plačujemo...
Najprej sem o sebi menil, da sem natančen, dosleden, da ne pozabljam in podobno. To ni nič res. Ena epizoda s strupenimi kačami me je poučila, da vse to zame čisto nič ne velja - pri opazovanju kač, se neprestano učimo tiste doslednosti, ki je sami navadno nimamo.
Njihovi bogati vzorci nam spregovorijo o lepoti na dobesedno izjemen način. Njihov način gibanja razbija idejo samo enega vzorca pri premagovanju poti. Kače znajo hoditi vsaj na 3 različne načine. Eden je bolj učinkovit kot drugi.
Učinkovita strupenost nam spregovori o brezkompromisnosti božjega stvarstva in zakonov. Njihova nerazdražljivost pa o tisti, ki bi jo morali imeti mi. So izredno skromne, saj (udavi in pitoni) jedo nekako 10-krat na leto, vmes pa pijejo vodo. Oglašajo se tiho in predirno s sikanjem in zato ne vzbujajo hrupa. V naravi so svobodne, doma pa po evropskih predpisih stanujejo samo v terariju, razen če jih gospodar vzame na sprehod. Vendar je ta sprehod vedno dokaj nenavaden, milo povedano. Sicer pa, kamorkoli bi gledali v knjigo Stvarnikovih del, povsod se kažejo čudeži, pri katerih molčimo, če je tisto, kar spoznavamo tako veliko, da ne gre v besede...


16. V enem izmed najinih prvih pogovorov sva govorila o kačah. Razlagali ste mi o govorici simbola kače v zgodbi o prvem grehu. Nisem ravno analfabet na področju Svetega pisma, vendar moram reči, da sem ob vaši razlagi prej omenjeno zgodbo ugledal v popolnoma novi luči. Laiki smo nemalokrat ob vsej simboliki in sporočilnosti Svetega pisma prav negotovi in nebogljeni. Kako to preseči?

Različne hermenevtike z različnimi razlagami so nujnost, ki izhaja iz same narave besedila. "Besedilo je nasledek govornega sporočanja, pri katerem miselna vsebina posameznika v trenutku s pomočjo jezikovnih znamenj dobi posebno znamenjsko obliko obstajanja. Njegovi deli so med seboj sovisni, celota pa vsebinsko popolnjena."
Besedilo je samo na sebi tako, da se razlaga (različno).
Simboli, ki so rabljeni v besedilu so drugačni od drugih znamenj. So - kakor nekakšen akumulator z energijo, če poenostavim. C. Gustav Jung je nekatere simbole imenoval arhetipske (drugi, zlasti semantiki, jih razvrščajo drugače). Težava s simboli je ta, da niso logični, ampak analogni. Zato vsak razložen simbol ni več simbol, ampak navadno znamenje. Arhetipski simboli tvorijo tudi nekakšno dno naše zavesti; v njih sanjamo.
Simboli niso ne dobri in ne slabi, ampak oboje in tako tudi funkcionirajo.
Pri Mojzesovi kači (bronasti) pogled na kačo zdravi, ker je kača simbol življenja. Hkrati pa je to podoba pogube, ker je srečanje z njo lahko pogubno za človeka. Vendar je kača simbol do tedaj, ko je eno in drugo, ne samo, ko nam pomeni eno in drugo. Pomen sam je že drug problem.
Kako preseči različnost razlag? Nikakor, se jih ne da. Mi smo tako in tako vedno v "tekstu", če hočete. Z različnostjo se moramo sprijazniti. Prav ta je pravilno, v semantičnem pomenu besede, saj jezik sam ni drugega kot igranje šaha. Nobena poteza ni nujna, vsaka pa je možna.
Nad simbole in njihovo analognost v besedilu (in v sanjah) se nikoli ne bomo dvignili, saj potem ne bi bili več ljudje. Simboli so seveda tudi neki generatorji razlage, v nekem smislu. Njih samih pa ne moremo razlagati, ne da bi jih degradirali v "raz-um-ljivo" znamenje. "Symbolon" je nasprotje od "diabolon" -. "skupaj devljem", v nasprotju od hudega, ki razbija.
Če bi kdo menil, da se da Pismo razložiti enkrat za vselej in samo na en način, se hudo moti. Njegova značilnost je razlaganje, značilnost, ki temelji v besedilu samem.


17. Kako danes spodbuditi in navdušiti mlade za duhovni poklic?

Ne vem, če je govoriti o "poklicu" ravno na mestu, saj je duhovništvo stan, ki je najprej apostolat, poslanstvo in zato služenje. Služenje pa je mogoče le s karizmami, posameznih darovih, ki jih kdo ima in službah, ki jih deli Cerkev.
Danes se o duhovništvu govori kot o poklicih, ki si jih jemljemo in jih opuščamo in skoraj tudi kot o delovnem mestu, ki ga večkrat zamenjamo.
Le malo ljudi je, ki jemljejo duhovniški poklic kot "božji klic", ki se mu je nekdo odzval. To pa je pravilno.
Duhovništvo kot božji klic ne potrebuje nobene reklame. Kaj pa tisti, ki ga sprejme, od česa vse je to odvisno. Odkrito povem: NE VEM!
Ne verjamem, da bi bilo zelo odvisno od vzgoje. (Prosim, ne se mi smejati, če tako mislim). Duhovniki so, to je dejstvo, tudi tisti, ki jih čisto nič niso vzgajali za kaj takega!
Če bi bilo odvisno od potreb, potem bi nas bilo kot listja in trave – pa nas ni.
Tudi nisem čisto prepričan, da je za duhovne ljudi treba samo moliti in nič drugega. Človeka – skromno menim - moraš imeti najprej srčno rad, šele potem lahko odstraniš mnogo ovir, ki bi sicer popolnoma preprečile, da se posameznik odzove božjemu klicu. Teh ovir je danes preveč in so vse povsod, tudi v Cerkvi sami. Zato nimamo duhovnikov in tudi ne drugih duhovnih poklicev.
Med ovirami, ki jih vidim, so pomanjkanje ljubezni in vere. V Cerkvi sami so največja ovira novih duhovnih poklicev. Cerkveni ljudje vse preveč "vemo" kakšen naj bi bil mlad človek, če naj postane duhovnik. To vedenje pa ni nič drugega kot obupen stereotip in čisti konstrukt v glavah (na žalost tudi predstojnikov). Ponavljanje takih stereotipov v nedogled je huda ovira.
Nimam rad takega govorjenja o pomanjkanju duhovnih poklicev, ki zaradi konstruktov v glavah cerkvenih ljudi, samo jadikujejo. Pogledati je treba z ljubeznijo, ki se pusti presenetiti. Mati Tereza je morala izstopiti iz svojega reda, če je hotela izpolniti svoje življenjsko poslanstvo v Indiji. Ustanovila je nov red. Tisti, v katerem je sprva bila, ni nič storil na tem področju.
Eden od ovir duhovniškega poklica je tudi karizma samskosti, ki je mnogi enostavno nimajo. Mislim na karizmo, ki je lastna redovništvu in jo je Cerkev na različne načine raztegovala tudi nad duhovniški stan (vzhodne Cerkve samo na škofovstvo) od šestega stoletja dalje.
Dejstvo je, da mnogi pač ne zmorejo – čeprav bi bili dobri duhovniki – živeti samsko, kot je to naloženo redovništvu, čeprav se tam samskost uresničuje kot karizma, poseben božji dar in proslavljanje Boga. Boga mirne duše slavijo tudi poročeni duhovniki, to dokazujejo tisti, ki so kot (na primer katoliški duhovniki vzhodnega obreda) duhovniki poročeni.
Vendar, moramo biti previdni. Osebno ne verjamem, da bi se samo število duhovnikov zaradi poročenosti bistveno spremenilo. V dokaz navajam naše protestante in pravoslavne. Dejansko nimajo toliko več duhovnikov kot mi.
Dejstvo je, da bi bila mnogim poročenost bližja. Vendar, o tem ne odločam jaz. To bo določala vsa Cerkev na prihodnjem koncilu.
Nekaj pa vendarle moram poudariti. Duhovnikov primanjkuje zato, ker se mladi ne želijo odzvati božjemu klicu. Ovire, ki jih vidijo vse povsod, jim vzamejo pogum in jim to preprečujejo. Ko jih bomo zavestno odstranili, ovire namreč, lahko pričakujemo, da bo božjih služabnikov več. Ovire pa so naša človeška stvar, ne božja. Ustvarja jih - tako različne - človek, ki si jemlje slavo Boga. Ustvarja jih tudi pomanjkanje ljubezni in vere.


18. Pravijo, da smo Črnučani "težki kalibri", zato potrebujemo kar dva farna patrona. Kakšen je bil vaš prvi vtis o Črnučah, o naših faranih? Se je do današnjega dne kaj spremenil?

Moram res vse povedati?
Resnici na ljubo moram reči, da me je gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar hotel - pred leti – poslati na Črnuče. Prišel sem tiho na obisk, si od zunaj ogledal farno hišo (župnišče), pa se mi je zavrtelo. "Križ božji," sem si dejal, "kakšna ropotarnica." In to, dobesedno, sem povedal tudi nadškofu, in ta je pri priči spremenil svojo namero.
Čeprav sem kot duhovnik večino let deloval v Ljubljani, Črnuč pastoralno nisem pobliže poznal. Deloval sem v drugih sektorjih. Imel pa sem priložnost, da sem se srečeval, službeno in privatno, z gospodom župnikom Zajcem, ki je bil urejen in izobražen duhovnik. Bil je prijatelj patra dr. Romana Tominca, dr. Dušana Rueha, župnika na Ježici in mojega župnika mag. Tomaža Nagodeta. Velikokrat smo se srečali. V tej družbi sem bil najbolj "zelen". Občudoval sem duhovitost župnika Feliksa, vendar pa na Črnuče nisem nikoli prišel pridigat (vedno so bile kakšne ovire). Pridigal pa sem tedaj v Ljubljani veliko prav na povabilo pokojnega dr. Tominca in dr. Rueha, v Stožicah pa sem bil sam kaplan, dve leti. Imenitni p. dr. Tominc je bil tudi moj profesor na fakulteti, vendar moram reči, da za njim pokojni Feliks Zajec ni nič zaostajal. Bil je izredno bister človek...
Z gospodom župnikom obiskujem naše črnuške farane. Tako oblikujem zelo svetlo mnenje o župniji, kjer sem duhovni pomočnik. To ne pomeni, da župnija nima problemov, kot druge župnije. Vendar, osebno mi veliko pomeni živ stik z ljudmi. In v tem ste se doslej odlično izkazali. Zasluga gospoda župnika je tudi ta, da zna razgibavati župnijo tako, da ta nekako raste. Ponovno pravim, raste, ne brez tistih značilnih problemov, ki jih imajo tudi vse druge župnije v Ljubljani in Sloveniji. Ti so znani in dejansko za naše oznanilo niso nič primarnega. Problemi so samo zato, da jih rešujemo.

Zelo me veseli prizadevnost in angažiranost laikov v posameznih dejavnostih v župniji. Bog daj, da bi jih bilo še več. Dejavni pa ste! Posebej naj omenim karitativne dejavnosti, pevce, ministrante... Gospod župnik (trenutno mu pomaga gospod diakon Edi) ima tudi tu srečno roko.
Volitve v Župnijski pastoralni svet so tudi pomembna zadeva. Verjamem, da boste verni odgovorno dali svoj prispevek.


19. Drznil bi si reči, da se v naši sredi dobro počutite, lepo pa sodelujete tudi z g. župnikom. Radi vas poslušamo, saj imate za vsakogar kakšen "biser".

Menim, da je moje pastoralno delo duhovnega pomočnika na Črnučah (še dve, tri leta, če nadškof drugače ne odredi) moja zadnja pastoralna postaja. In kdo se potem ne bi potrudil?
Moje sodelovanje z gospodom župnikom, ki je izredno prijazen človek, pa je nekaj popolnoma normalnega. Čeprav sem sam včasih nekoliko "težak" človek, sem se doslej z vsemi duhovniki brez razlike (na župnijah, kjer sem deloval) izredno dobro ujel. Res je, da so mi škofje vedno dodelili izjemne ljudi, vendar bi utegnilo biti tudi drugače.
O sodelovanju je treba še nekaj povedati. Duhovni pomočnik je dejansko čisto odvisen od župnika. Pomaga mu. Trudi se, da mu določene zaupane naloge na župniji nekoliko olajša. Kot duhovnik pa duhovni pomočnik tako in tako služi vsem ljudem.
Zaradi lepega vtisa, ki ga farani delate name in zaradi lepega sodelovanja z gospodom župnikom, se med vami zelo dobro počutim. To seveda velja za celo faro, pri čemer vedno mislim tudi na Nadgorico s tako lepo urejeno cerkvico in domačijami. Pravo veselje mi je iti tudi tja.


20. Za konec še kakšna anekdota, ki ste jo doživeli v času vašega delovanja na Črnučah?

Po svoji naravi sem notranje svetal, vesel tip človeka, ne glede na vse to, kar se navadno vidi na zunaj. Sem sicer zelo kritičen človek, vendar vedno z določeno mero humorja. Vera mi vedno odpira tisto razsežnost v človeškem, ki se opira na Boga in prav zato lahko vse pričakuje. Naj se človek sam po sebi še tako slabo izkaže, možnosti za dobro s tem nikakor niso izčrpane. "Tistim, ki Boga ljubijo, vse k dobremu pripomore!" To me uči Gospod sam.
Anekdota? - Anekdot imam vse polno. Posebej prav mi pridejo ob različnem pripovedovanju. Ali imam tudi kakšno – najnovejšo – iz časa sedanjega delovanja na Črnučah? HAHA, - no, "ta glavne" še pridejo, ampak te bodo potem drugi pripovedovali o meni takrat, ko odidem.
Včasih morda delam vtis, da o nekaterih stvareh nekaj malega vem, vendar sem tudi zelo neroden in neveden. Ko sem dobil dekret za službo na Črnučah, sem imel toliko drugih sprejetih dolžnosti v Prekmurju, da je nisem mogel nastopiti 14. avgusta zvečer, kot je to v navadi. Kljub vsemu pa sem si Črnuče (predno nastopim) želel ponovno osebno ogledati; cerkev in zlasti župnišče, (ki je pred leti naredilo name "globok" vtis). Sedel sem kolo in se odpeljal. Bilo je obupno vroče. Peljal sem se tako, da sem na križišču zavil na cesto, ki pelje ob župnišču in k cerkvi. Ker sem pozabil, kje natančno je župnišče, sem od daleč zagledal neko podrtijo na desni strani in vzkliknil (skoraj na glas). "Ojoj, stari farovž se je podrl..." Ko sem se peljal mimo pravega župnišča, ga seveda sploh nisem prepoznal. Ta imenitna stavba se mi sploh ni zdela podobna tistemu, kar sem videl pred leti. O cerkvi sem pa tako vedel, da je ta že tretja, kajti druga je imela hudo smolo, da se je nova podrla (ob potresu), tako da so potem postavili tretjo. Prenovljenega župnišča nikakor nisem mogel spoznati. "Errare humanum est" – motiti se je človeško. Dobro je, če se ljudje včasih motimo. Prava resničnost pa je vedno lepša od naših zmot!


Gospod doktor, hvala vam za lepe misli in prigode, ki ste jih podelili z nami. Vaše življenje je res polno! Kot vedno čas v vaši družbi hitro mine. Želim vam božjega blagoslova pri vašem poslanstvu.

Pogovarjal se je Matej Bec
februar 2005