župnik Stanko Štefanič

Ko mi je bil pred pol leta dodeljen prvi intervju za našo spletno stran, si nisem niti približno predstavljal, da mi bo urednik naše internetne strani ponudil še kakšen izziv, kot je bil intervju z mežnarjem naše cerkve g. Jožetom Becom. V veliko veselje in čast mi je bilo, ko mi je ponudil intervju s samim "šefom" naše župnije g. župnikom. To je bilo zame najlepše darilo za opravljeno delo. "Tako je hotel Bog", sem si rekel in se pogumno lotil te naloge. Kaj sva se pogovarjala, pa si lahko preberete v naslednjih vrsticah:


Zibelka vašega otroštva sega v...

Uf, to je pa že nekaj časa od takrat, če zdaj že Abraham neusmiljeno trka na vrata. Moja rojstna župnija je Podzemelj v Beli krajini, ki je tudi rojstna hiša prof. Matije Tomca, duhovnika in skladatelja.


Imate kaj bratov in sester?

Rodil sem se kot peti sin svojim staršem. Sestre nimam, čeprav je bila velika želja staršev, da bi imela tudi hčerko.


Torej, kakšno je vaše prvo srečanje z duhovnikom? Kot otrok, kaj ste občutili ob taki osebi?

Z duhovnikom sva se srečala enajsti dan mojega življenja, ko sem bil krščen. Iskreno povem, da se tega ne spomnim. Iz krstne knjige domače župnije sem ugotovil, da sva bila tisti dan krščena dva fanta in oba sva danes duhovnika. No, to o srečanju z duhovnikom je bolj za šalo. Med sorodniki so bili trije duhovniki: že imenovani prof. Tomc, pa bratranec starega očeta, oba sta že pokojna, vendar smo imeli stike. Še živeči daljni sorodnik pa je župnik na Dolenjskem. Domači župnik je bil pri nas 40 let in sta bila z očetom povezana, ker je bil oče več let mežnar. Tudi vsi bratje smo bili ministrantje, mama pa cerkvena pevka. Vse to je vplivalo, da za nas ni bil duhovnik neki bav bav, pred katerim bi se poskrili, če bi prišel na obisk. Kar se spomnim, me je k temu poklicu nekaj vleklo, ne da bi si to znal razložiti sam pri sebi.


Kakšno je bilo vaše nadaljnje šolanje?

Osnovno šolo sem končal v Podzemlju. Gimnazijo pa v Črnomlju (pred štirinajstimi dnevi smo imeli trideseto obletnico mature). Gimnazija je nosila ponosni naziv »Partizanska gimnazija«. To, da sta jo ustanovila ob enem predstavniku oblasti med vojno še dva duhovnika (dr. Stanko Cajnkar, profesor na Teološki fakulteti, in Andrej Ilc, župnik v Podzemlju, ki je bil med vojno generalni vikar za Belo krajino), pa je zapadlo vsesplošni izgubi spomina. Ob dveh dekletih, ki sta se po gimnaziji odločili za redovništvo, in treh fantih, ki so že stopili v bogoslovno semenišče, sem bil šesti zaporedoma, ki je šel v ta poklic iz partizanske gimnazije. Leta 1975 je bil to problem, ker smo bili od razredničarke opomnjeni, da ne bi še kdo slučajno naredil podobne neumnosti, ker so iz Ljubljane že dobili opomin, češ, kakšno vzgojo pa imajo na tej šoli. Čeprav sem se dokaj dobro razumel z njo, mi je šele ob dvajseti obletnici mature dejala: »No, Stanko, zdaj ti pa oprostim to, kar si naredil. Naj ti bo. Ampak, da po belokranjsko ne govoriš več, tega ti pa ne oprostim.« Po gimnaziji sem se vpisal na pravno fakulteto. Pri tem se je moje pravo tudi končalo. Med študijem sem odslužil še domovini svoj dolg in bil leta 1982 posvečen v duhovnika.


Kdaj je bil vaš »padec s konja,« (Savel, kasnejši Pavel), da ste rekli Gospodu DA?

Nekega padca s konja nisem doživel, še za Savla se čisto točno ne ve, ali je res padel s konja ali je padel kar tako. Moja prva izjava o tem, da bom duhovnik, sega v konec prvega razreda osnovne šole. Sošolec je v zakristiji gledal novomašno Družino in jaz sem pokazal na slike novomašnikov in zelo samozavestno potrdil svojo prisotnost: »Zapomni si, tu bom jaz nekoč na sliki!« Njegov pogled mi je povedal, da mi ne verjame in da se resno boji, da sem slučajno župniku spil nekaj mašnega vina. Tisti dokončni DA pa sva skupaj s sošolcem iz osnovne šole rekla pri Aljaževem stolpu na Triglavu, kamor naju je peljal župnik France Baloh. Nekaj časa sva »tipala« drug drugega, kako je s študijem v jeseni in končno izdahnila, da greva v bogoslovje. Nato pa se nama je pridružil že prej omenjeni fant, s katerim sva bila isti dan krščena. Tako je imela župnija po 52-tih letih kar tri bogoslovce.


Kaj vse vas je oviralo na poti k temu poklicu?

Ne spomnim se, da bi me kaj oviralo pri tej odločitvi. Bila pa sta dva poskusa, da bi me od tega odvrnili. Že v jeseni 1975 so prišli k meni sošolci iz gimnazije (mislim, da so manjkali le trije) in me približno dve uri prepričevali, da delam resnično neumnost, če mislim postati duhovnik. Drugi pa je bil med služenjem vojaškega roka. Kot senca me je spremljal »čato« (četni pisar) in me neprestano spraševal vse mogoče. Velikokrat me je tudi vzel za pomočnika pri kakšni stvari, da mi ni bilo treba opravljati težjih del, kar je bilo verjetno dogovorjeno. Po sedmih, osmih mesecih pa je obupal in končal svoje poslanstvo z besedami: »Pa budi pop, ako to želiš. Neko tako treba, da sahranjuje ljudi!« (Bodi duhovnik, če to želiš, saj nekdo mora pokopavati ljudi).


Kaj vse pa je pomagalo?

Kaj vse mi je pomagalo, niti ne vem. Gotovo dve teti z molitvijo in drugi v župniji, ki so nas bili zelo veseli. Veliko vlogo pri odločitvi je gotovo imel tudi novi župnik, čeprav ne morem pozabiti njegovega predhodnika. Največja podpora pa sta bila moja starša s svojim življenjem in trdno in zdravo vero. Niti enkrat mi nista rekla, da si želita, da bi bil duhovnik, čeprav je vsak pogled to potrjeval. Ob svojem kmečkem dojemanju življenja sta bila tudi dobra psihologa, saj sta v tretjem letniku opazila, da sem bil v rahli krizi poklica, in sta mi rekla: »Če ne bo šlo, lahko prideš kadarkoli domov, nihče ti ne bo nič očital.« S tem pa sta naredila ogromno za mojo dokončno odločitev, saj sta me popolnoma razbremenila kakršnega koli strahu in predsodkov, kaj bo kdo rekel ali mislil, če si premislim. Od takrat dalje sem veliko laže sprejemal tudi druge odločitve.


Vaše posvečenje, Vaša nova maša, prvo delovno mesto… Kakšni so vaši spomini na te dogodke?

Posvečen sem bil na praznik apostolov Petra in Pavla, in na takratni praznik borcev, 4. julija, sem imel novo mašo, tj. po 59-ih letih, kolikor je minilo od zadnje nove maše v župniji. Ja, ti dnevi so bili enkratni.


Kakšna je bila vaša reakcija, ko ste zvedeli, da ste bili izbrani za našo župnijo?

Najprej sem bil samo predlagan, da po devetih letih »župnikovanja« v Šentlovrencu ob Temenici prevzamem župnijo Črnuče. Nato v notranjosti šok, ker se mi je zdelo, da je treba še marsikaj postoriti v župniji. Ravno tedaj smo postavljali nove orgle, zaživela sta dva pevska zbora, ministrantov se je nabralo okrog 40 in zdelo se mi je, da je vse to "fino in fajn". Zakaj zdaj na drugo župnijo? Pa mi je glas na oni strani telefona predložil, naj vse lepo prespim. In sem! Ker imam dober spanec, je bilo naročilo temeljito opravljeno in zdaj sem tukaj!


Vaša pričakovanja v tej župniji… Kakšna je realnost, kakšna je vizija?

Hvala Bogu, da se nisem obremenjeval z nekimi pričakovanji, le to sem prosil, da bi zmogel, ker sem imel pred tako veliko župnijo strahospoštovanje. Realnost je takšna, da sem sam sredi nje, sredi realnosti, sredi župljanov. Če bi se tisti glas po telefonu tudi sedaj ponovil, bi verjetno rekel: »Zakaj na drugo župnijo, saj se imam "fino in fajn", pa še nekaj časa bi rad spal tukaj na Črnučah!« Moja velika želja je bila, da bi dobili na Črnuče kaplana, ki bi se posvetil predvsem delu z mladimi. To željo sem večkrat tudi pisno izrazil, enkrat tudi s podpisi vseh članov župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS). Do sedaj je bilo neuspešno in ostajamo zgolj pri želji. Druga želja pa je otroški pevski zbor. Tudi na tem področju so bili dosedanji poskusi neuspešni. Končno pa se z današnjim dnem vse ne konča. Jutri je še en dan.


Spomini na večja dela, ki ste jih opravili na Črnučah?

Spomini!? Krasni! Rad se spomnim vseh sodelavcev, ki jih ni malo na vseh področjih. Brez najmanjše igrane ponižnosti si ne pripisujem niti enega opravljenega dela. Če ne bi z vsem »dihala« župnija, marsičesa ne bi bilo, torej je to delo nas vseh. Ne želim nikogar izpostavljati, ker bi naredil krivico tistim, ki jih ne bi imenoval.


Kakšno zapuščino ste prejeli od vašega predhodnika? Ali obstaja kakšno področje, ki je bilo po vašem mnenju v njegovem času zapostavljeno in ni bilo deležno potrebne pozornosti?

Ljudje smo različni, in duhovniki smo ljudje, če verjamemo ali ne! Nihče ni popoln, in mislim, da imam v sebi »čip«, ki mi pravi, da stremimo ljudje po dobrem, lepem in končno popolnem. Tudi duhovniki dajemo zaradi različnih talentov, želja, okolja iz katerega izhajamo, itd. poudarek različnim stvarem. Kdor dela na duhovnem področju, gotovo vključuje tudi druge elemente življenja in tako pripravlja temelj za stvari, ki še niso narejene. Če je poudarek na gospodarstvu, to tudi ne izključuje duhovnih razsežnosti bivanja v neki župniji, saj povezuje ljudi. Tako smo v neprestanem krogu, ki je potreben, kot je potrebno menjavanje župnikov in kaplanov. Vedno smo bodisi na začetku, bodisi na koncu–krog je popoln lik, ki nima ne konca ne začetka. Podobno vprašanje bo lahko postavljeno po mojem odhodu in vesel bom, če bo naslednik razmišljal v tem duhu!


Najverjetneje imate pripravljen delovni program, ki mu sledite. Kaj oziroma katere so vaše prioritete?

Na neki način se delovni program oblikuje, če temu lahko tako rečem, na sejah ŽPS, na posvetih gospodarske komisije, na sestankih župnijske Karitas ali na srečanjih kakšne od komisij v okviru ŽPS – delovni program ste vi župljani. Župnik nima osemurnega delavnika, ki bi se začel ob udarcu na gong in tako tudi končal. Tudi ni programa, ki bi se ga moral držati kot pijanček plota. So dnevi natrpani z delom in tudi takšni, ko v miru čakam, da bo kdo pozvonil in naročil mašni namen ali preprosto rekel: "Na kavo sem prišel!"


Vaše področje pastorale… Kje ste se najbolj našli? Vaše pridige so po navadi polne življenjskih misli. Z vašim žametnim in mirnim tonom glasu na ljudi delujete zelo sproščeno. Zdi se, da vaše besede ljudje kar požiramo. Marsikateri človek se najde v vaših besedah. Vsaj takšen občutek imam jaz. Kaj pa vi menite o tem?

Pastorala? Mislim, da imam »srečno« roko z ministranti, saj se mi jih je po vseh župnijah, kjer sem bil, kar nekaj pridružilo, čeprav znam biti tudi siten do njih, pa kar prihajajo. Tudi mislim, da je bilo delo z njimi bogato poplačano, saj se je kar pet bivših ministrantov, s katerimi sem sodeloval, odločilo za duhovniški poklic. Rad obiskujem tudi starejše in bolne ob prvih petkih, ker jim to veliko pomeni. Oh te pridige! Govorim le to, kar resnično čutim. Vesel sem, če je vsaj delček tega res, Bog daj, da bi bilo, kar pravite.


Iz kje črpate moč, svojo energijo za poslanstvo, ki ga opravljate?

Tukaj se čutim resnično nebogljenega in ne vidim kaj posebnega. Kar imam, mi je bilo dano. Bolj me je strah, da me bo Gospod nekoč vprašal, v kateri prtiček sem zavil in skril talente, ki mi jih je dal.


Vaši hobiji? V enem izmed pogovorov z Vami sem zasledil, da zelo radi vozite avto. Predvidevam, da vas to zelo sprošča. Kako je s tem?

Da bi bila vožnja z avtomobilom moj hobi, v nobenem primeru ne morem reči. Rekel pa sem enkrat, da raje sam vozim, kot da bi se vozil z drugim. Tudi to, da rad pogledam start Formule 1, še ne potrjuje imenovanega hobija. Kot gimnazijec in pozneje kot vojak sem zelo rad igral šah. Celo do neke kategorije sem prišel in enkrat zagrenil dan najboljšemu šahistu v kasarni, ker sem ga premagal in strašno prizadel njegov ponos. Pozneje pa nisem več hotel igrati z njim. Nato je bilo nekaj let kolesarjenja, kar sem po tistem, ko so mi tukaj na Črnučah ukradli kolo, popolnoma opustil. Škoda! Tehtnica je neusmiljena! Rad igram tarok, pa tudi kakšno knjigo preberem.


Vaši življenjski sopotniki, pomočniki v duhovni in človeški kondiciji?

Moji sopotniki v življenju, ki so mi največ pomenili, so žal pokojni. V prvi vrsti sta bila to oče in mati. Poštena, delavna in dobra! Samo to bi rekel. Bila sta iskreno verna in z materinim mlekom sem srkal tudi vero. Tako preprosto se mi je vse zdelo. Vse je teklo kot po maslu, kar se tiče vere. Nobene prisile. Nikoli nismo pričeli nobenega dela, da ne bi prej naredili vsaj križ. In tu je bil božji žegen! Nobenega od njiju nisem v življenju slišal enkrat samkrat reči grdo besedo!!! To ostane. Tega ne moreš vreči v koš pozabe.
Še to o očetu. Enkrat sta se dva soseda sprla. Dva dni je to gledal in zelo ga je prizadelo, da se je zgodilo prav v naši vasi. "Ne, tega ne bom gledal!" Vzel je tri kozarce, nalil liter vina in šel k obema, ju povabil, da pozabita na prepir in mu je pri tem uspelo. Ko je prišel domov je rekel samo to: »Tako, spet sta prijatelja, jaz grem pa spat!« (Bilo je okrog poldneva in ker sta oba prinesla še vsak svoj liter vina je bila želja po spanju popolnoma upravičena. Tudi to je bil edini primer, kar se spomnim, da je bil alkohol močnejši od njega). Veliko mi je pri odločitvi za duhovniški poklic pomagal tudi duhovnik France Baloh, ki je žal tudi pokojni. Pri nas je bil od mojega osmega razreda do prvega letnika bogoslovja. To so bila leta, ko bi moral "pasti s konja". No na neki način se je ob njem zgodilo tudi to, pa še veliko luskin mi je odstranil iz oči. Namreč luskin pomislekov, za kar sem mu hvaležen.


Katera so vaša mesta, kjer ste delovali? Katero vam je bilo najbolj pri srcu?

Kot novomašnik sem prišel v Kranj. Torej je bil g. Zdravko tudi moj prvi župnik tako kot dr. Matičiču. Z Gorenjske sem šel na Notranjsko na Vrhniko, od tam v Zasavje v Zagorje, pa Šentlovrenc ob Temenici in zdaj sem tukaj. V Kranju je bilo zelo veliko dela (po 23 ur verouka na teden), pogrebov okrog 140 na leto, 180 krstov. Otrok pri verouku 1150. Na prvi župniji se ti kar zdi, da tako mora biti. Bila je to takrat največja župnija v Sloveniji, in bili smo štirje duhovniki. Vrhnika in Zagorje sta po številu prebivalcev tako velika kot Črnuče. Šentlovrenc pa je s 1070 prebivalci med manjšimi župnijami. Vsaka župnija je navdih. Če ne pustiš delčka srca v njej, ti ga tudi župnija ne napolni, in šel boš siromašen drugam s prazno culo na rami. Vseh župnij se rad spominjam in dobrih ljudi, ki so bili tam. Res ne morem reči: "Tu je bilo pa naj, naj."


Kakšno je sodelovanje z dekanijo? Odnos do nadškofije, pogled na spremembo vodstva v cerkvi?

Duhovniki se v dekaniji srečujemo enkrat na mesec in med nami vladajo res prijateljski odnosi. Vsi imamo podobne težave, zato so tudi pogovori zelo živahni in rad sem v tej družbi. Sprememba vodstva v ljubljanski nadškofiji ni v najmanjši meri spremenila mojega odnosa do nje. V vseh letih moje službe še ni prišlo do kakšnega zapleta, in to želim ohraniti na enak način.


Kako bi opisali povprečnega slovenskega duhovnika?

Pač moramo malo pogledati nazaj, ko so duhovniki ob učiteljih in zdravnikih imeli popolnoma drugačno vlogo v družbi, kot jo imamo danes. Uspešni so bili na mnogih področjih, kjer jih je čas po vojni nič kaj elegantno odstranil. Ne gre za neko gospodovanje. Toda takrat so duhovniki delovali laže na področju kulture, gospodarstva, ekonomije. Iz vsega tega so bili izrinjeni in potisnjeni pod cerkveno streho (dobesedno) ali pa v zapor. Ne gre za to, da bi kmetovali in vodili hranilnice in zadruge. Neki status pa nam vendarle pripada. Ko sem bil še študent, nam je še danes živeči tovariš razložil naš položaj takole: »Vas vodimo v isti rubriki kot cigane in klošarje. To ste si izbrali«. Tako korajžen je bil, da nam je to povedal v predavalnici Teološke fakultete. Nismo imeli statusa študenta, nismo mogli biti niti zdravstveno zavarovani in smo bili samoplačniki za vse storitve, če jih je kdo potreboval. To pa ni bilo redko, če nas je bilo več kot sto v bogoslovju. Za državo sem še vedno gimnazijski maturant. To je en vidik, ki se spreminja in je vloga duhovnika že precej drugačna. Slovenski duhovnik? Kaj je povprečje v nekem poklicu, če nam ni znano, kaj je najvišji domet in kaj popoln nič? Ne enega, ne drugega ni pri slovenskem duhovniku. Torej smo tu nekje v sivini povprečja. Verjamem v slovenskega duhovnika. Zaupam mu, da se trudi, čeprav ta trud ne dobiva kakšnega posebnega priznanja, in da je slovenskemu duhovniku zelo veliko do tega, da bi bili ljudje–verniki zadovoljni. Hvala Bogu – slovenski duhovnik še vedno ostaja človek.


Kaj pa mladi? Opažam, da ste z njimi vzpostavili zelo prijeten odnos. To se kaže tudi s tako številnim ministrantskim zborčkom, ki vas obkroža pri sv. mašah. Na kakšen način vam to uspeva?

Mladi!? Sem že omenil svojo željo po kaplanu, ki bi se lahko še bolj posvetil delu z mladimi. Je vrzel pri delu z birmanci po opravljeni birmi. Tudi tukaj še ni bila izrečena zadnja beseda in za jesen je bilo že izrečene nekaj dobre volje za delo z njimi. Tudi jutri bo vzšlo sonce. Zadnja leta poteka v župniji »Oratorij«, ki ga ne smemo zanemariti. Tudi nekaj skavtov je, ki so do sedaj delovali v drugi župniji, zdaj pa že glasno razmišljajo, da se vrnejo domov. Za to, kako priti do takšnega zbora ministrantov, ne poznam nobenega recepta. Večkrat vabim, kdaj pa jih tudi malo okregam, in vendar so tu. Mislim, da zato, ker so zelo v redu dekleta in fantje.


Kakšno sporočilo bi jim dali kot napotek za življenje?

Vzgoja ni samo težka. Je znanost in umetnost, in človekov duh je tako nekaj enkratnega, da pred njim lahko samo ostrmiš. Dajati kakršnekoli napotke je lahko Sizifovo delo. Vendar vsi delamo to, kar se nam zdi, da je prav. Z modrim Sirahom iz Svetega pisma bi jim rekel samo to: »Ne zametujte modrosti sive glave!« Če pa dodam še: »Pa plešaste tudi ne«, mislim, da ne bo narobe. Ko sem bil kot bogoslovec četrtega letnika na enomesečni praksi na neki župniji, mi je župnik rekel, da bom imel tisti mesec nekaj ur verouka. »Kaj naj jim pa povem«, me je rahlo zaskrbelo. »Tudi, če jim ne boš kaj posebnega povedal, ne bo nič narobe. Pokaži jim, da jih imaš rad, in to je važno«, mi je odvrnil. To bi rad pokazal ne samo ministrantom, ampak vsem, s katerimi sem povezan, s katerimi sodelujem, ki mi pomagate in imam možnost, da vam jaz sam pomagam.


Morda kakšna misel ob koncu najinega pogovora?

Ko je g. nadškof dr. Franc Rode blagoslovil obnovitvena dela pri naši župnijski cerkvi, sem svoj kratek nagovor končal z besedami: »Hvala Vam za vse. Rad sem med vami!« Nato mi je g. nadškof dejal: »Bravo! Lepšega priznanja jim nisi mogel dati.« Tudi tokrat bi rad končal tako: "Hvala vam za vse. Rad sem med vami!"


Mislim, da je tudi nasprotno tako. Hvala vam g. župnik, ker ste se odzvali na pogovor. Radi vas imamo in vam želimo, da bi se med nami še dolgo tako počutili.

Pogovarjal se je Roman Vahčič
Na Črnučah, maj 2005