Iz zgodovine kraja

Območje Črnuč je bilo poseljeno že v prazgodovini. Današnje Črnuče so se razvile ob stari rimski cesti, ki je vodila iz Emone proti Celei in Poetoviu ter dalje v Panonijo. Ob strateško pomembnem mostu čez Savo (Rimljani so ga postavili nekoliko više od sedanjih) so imeli postojanko Savo Fluvio. V času preseljevanj narodov od 5. do 7. stoletja so ga prišleki podrli in naselja v okolici opustošili. V srednjem veku mostu niso obnovili, temveč so se zadovoljili z brodom. Šele nova povezava Trsta z Dunajem je zahtevala tudi postavitev mostu leta 1724. Most je bil lesen s kamnitimi robniki, ne levem bregu ob mostu pa je stala kapelica s kipom sv. Janeza Nepomuka, delo Francesca Robbe iz leta 1727 (danes shranjen v niši cerkve sv. Florijana v Ljubljani).

Veduta Črnuč iz leta 1882.

Kot naselbina se Črnuče prvič omenjajo leta 1322. So fevdalnega izvora. Črnuški kmetje so bili podložniki ljubljanskih gospodov, del vasi, Dobrava in Podboršt, pa je bil podrejen gospodom z Jabelj (Habach, Loka pri Mengšu).

Za časa napoleonskih vojn so Francozi leta 1813 postavili svojo postojanko in jo utrdili z okopi in jarki. Ti so ponekod vidni še danes. Tako kot že v rimskih časih je most stal nekoliko više ob reki. Da bi cesto zravnali in odpravili ovinek s klancem, so leta 1846 zgradili nov most. Do prihoda železnice v Ljubljano okrog srede 19. stoletja je precej Črnučanov živelo od prometa (furmani). Železnica je odpravila voznike in zato se vas v drugi polovici 19. stoletja in še pozneje ni prav hitro razvijala. Leta 1877 so našteli 613 prebivalcev, leta 1910 812 in leta 1921 870. Leta 1847 so na Črnučah ustanovili šolo.

Leta 1891 je stekla lokalna železnica iz Ljubljane mimo Črnuč do Kamnika. Zanjo so napravili poseben most čez Savo in leta 1906 nekoliko višje še novi železni cestni most. Bližina Ljubljane in ugodna prometna povezanost je pritegnila v Črnuče nekaj industrije.

Cerkvene razmere

Listina iz leta 1997 o posvetitvi stare cerkve in oltarjev, ki so bili po potresu preneseni v sedanjo.

Po obdobju preseljevanja narodov so ozemlje, na katerem so se naselili Slovenci, razdelili dvema cerkvenima oblastema: južno od Drave oglejskemu patriarhu, severno salzburški nadškofiji. Leta 1461 je bila ustanovljena ljubljanska škofija. Črnuče so pripadale mengeški prafari. Na Črnučah se prva cerkev omenja leta 1526, precej verjetno pa je, da je stala že prej in da so prebivalci ob določenih dneh imeli službo božjo in verski pouk. Vsaj od prve polovice 18. stoletja so Črnučani kazali željo po stalnem duhovniku in rednem bogoslužju. Vikarji so kmalu po sredi stoletja začeli voditi krstne knjige, knjige umrlih ipd. Samostojno lokalijo je leta 1768 potrdil goriški nadškof Karel Mihael Attems. Jožef Supin je bil prvi vikar, ki se je leta 1863 že podpisoval kot župnik, medtem ko zanesljivih podatkov o ustanovitvi župnije doslej ni bilo mogoče najti. Lovrencij Mazek (župnik v razdobju 1877 - 1886) je pozidal novo cerkev na mestu stare (1880 - 1886), ki pa jo je bilo treba po katastrofalnem potresu leta 1895 podreti. Odločili so se za novo. V času župnikovanja Janeza Kobilice (1896 - 1905) so jo po novem načrtu arhitekta Raimunda Jeblingerja na novi bližnji lokaciji tudi uresničili v letih med 1896 in 1897.