Vas Nadgorica leži na nadmorski višini 295 m je 8 km oddaljena od Ljubljane in že nekaj časa sestavni del Črnuč. Prvotno je bila vas gručasto naselje okoli cerkve tik pod hribom, pozneje pa je zraslo še nekaj hiš ob tedanji cesti na koncu Ježe. Sedaj ti dve naselji loči Zasavska cesta, tako da po novem vas leži med Zasavsko cesto in Nadgoriškim (Soteškim) hribom.
Vas prvič omenja listina z dne 11. novembra 1300, ki jo je izdal Konrad Gallenberški in jo danes hrani Arhiv Republike Slovenije.

Cerkev Janeza Krstnika

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika v Nadgorici po prenovi zunanjščine

Cerkev Janeza Krstnika v Nadgorici in Stara cerkev v Šiški sta najstarejši cerkvi v ljubljanskem okolišu. Cerkvenopravno je cerkev v Nadgorici podružnična cerkev župnije Črnuče, pred njenim nastankom pa je spadala v pražupnijo Mengeš.
Po ustnem izročilu je bila nekdaj v Nadgorici božjepotna kapela Janeza na Trati. Letnica 1685 na fasadi zvonika priča verjetno o zadnjem večjem gradbenem posegu.
Cerkev je v celoti grajena iz kamenja, prav tako tudi obe kupoli. Vogali so zidani iz večjih kamnitih blokov, vmes pa so vzidani tudi kamniti kosi različnih velikosti in oblik. Vogalni kamniti bloki so po videzu podobni kamnitemu tlaku v cerkvi. V tlaku je zapisana letnica 1899.
Cerkev še iz turških časov obdaja obzidje. Ker je bilo staro popolnoma porušeno, so vaščani ob praznovanju 300-letnice cerkve leta 1985 sami zgradili novo betonsko obzidje.

Cerkev ima tri oltarje. V prezbiteriju stojijo oltar, ambon in prostostoječ tabernakelj, narejeni iz belega marmorja po načrtih arhitekta Emila Fijavža leta 1979.

Notranjščina cerkve sv. Janeza Krstnika z vsemi tremi oltarji

Pravi biser nadgoriške cerkve je njen veliki oltar, ki je razmeroma majhen, a zelo bogat, kar preobložen s figurami. Naredil ga je Heinrich Mihael Lohr Bildthauer daljnega leta 1743.
Glavnina oltarja je kakor odstrt oder, sredi njega stoji Marija z Detetom, ob njej levo cerkveni patron sv. Janez Krstnik, prikazan kot asketski puščavnik s križem v roki, in desno njegov soimenjak Janez Evangelist s kelihom in kačo. Nad Janezoma (ki sta sprva stala stopnico nižje) poletavata še dva angela, vsak z dvema rogovoma-svetilkama. Na vrhu z rdečim blagom opetega oltarnega hrbtišča sta na oblakih pritrjena Bog Oče in golob svetega Duha, spredaj stojita levo sv. Lovrenc in desno sv. Jošt, na volutah med njima poklekujeta angelca. Apostola Tomaž in Jernej sta dobila prostor na podstavkih ob steni.

Stranska oltarja ob slavoloku sta posvečena sv. Luciji in sv. Martinu. Ob vsaki sliki (avtorja Potočnika) stojita dva kipa: ob Luciji sv. Ana in sv. Barbara (včasih je držala v rokah kelih, zdaj ji je ostala le še mučeniška palma), ob Martinu pa sv. Volbenk s cerkvico in sv. Valentin v duhovniški obleki.
Sv. Martin v vojaški obleki živahnih barv, sedeč na sivem konju, z mečem reže plašč, da bi ga delil z beračem; v ozadju je videti krajino.

Freski na zunanjih stenah ladje, ki so ju sonce, dež in zmrzal ponekod nagrizli že do neprepoznavnosti, sta nastali v sedanji podobi v 18. stoletju, verjetno približno hkrati z baročno predelavo ladje, imata pa različno predzgodovino.
Sveti Krištof na južni strani je nasledil starejšo srednjeveško fresko. Čeprav kaže freska v celoti baročne oblikovne značilnosti, je ohranila tradicionalno srednjeveško ikonografsko shemo: svetnik, ki brede preko reke in se pri tem opira na izruvano drevo, nosi na rami Kristusa z zemeljsko kroglo; na bregu vidimo puščavnika s svetilko, ob svetnikovih nogah ribe in druga vodna bitja vse do legendarne ribe Faronike.
Križanje na severni steni je prikazano v običajni baročni shemi z Janezom in Marijo, ki stojita pod križem, z Magdaleno, ki kleče objema njegovo podnožje, in s stotnikom, ki s sulico prebada Kristusovo stran. Kljub slabi ohranjenosti in očitnim mlajšim preslikavam je videti, da freski ne izhajata izpod istega čopiča: Križanje je morda nastalo nekaj pozneje, gotovo pa ga je naredil precej slabši slikar kakor Krištofa, ob katerem se je zavoljo spretno in prepričljivo naslikane anatomije in draperije svojčas omenjalo že tudi ime mengeškega rojaka Franca Jelovška.

Od leta 1977 poteka v Nadgorici redno nedeljsko in praznično bogoslužje. S tem je bila povezana tudi potreba po njegovi glasbeni spremljavi. Tako so vaščani začeli zbirati denar za orgle in jih dali na žegnanjsko nedeljo leta 1991 tudi blagosloviti.

Več o Nadgorici lahko preberete v knjigi, ki je izšla leta 2000.