Obnovljena zunanjščina župnijske cerkve leta 2000

Prvotna cerkev je bila po vsej verjetnosti gotska. Dobrih dvesto let po prvi omembi so jo leta 1743 prenovili v formah aktualnega baročnega sloga. Razen skromnih podatkov se ni ohranil noben dokument, po katerem bi si lahko ustvarili podobo cerkve. Sklepamo pa lahko, da ni bila dovolj velika, saj je bil to poglavitni motiv župnika Mazka, da se je lotil zidanja nove cerkve na mestu stare (kjer je danes pokopališče). Po znanih podatkih so "novo", drugo cerkev zidali med letoma 1880 in 1885. Nekaj malega spregovori o tem napisna plošča, danes vgrajena v steno tik ob vhodu v sedanjo cerkev.

Jeblingerjeva skica v potresu poškodovane cerkve iz leta 1880.

Cerkev je bila v večjem delu opremljena, ko jo je na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895 malo pred polnočjo močan potres močno poškodoval.


Nova (sedanja) cerkev na Črnučah

Načrte zanjo je v času popotresne obnove Ljubljane (1896-1897) izdelal avstrijski arhitekt Raimund Jeblinger. Pri arhitekturi je Jeblinger moral skoraj v celoti računati na opremo starejše cerkve, ki so jo želeli uporabiti. Dokaj kakovostni kamniti oltarji, posebno stranska, prižnica in križev pot mu je zadoščal, da se je odločil za neoromanski slog.

Tloris sedanje cerkve z upoštevanimi rekonstrukcijami leta 1997

Napis na pročelju cerkve

Arhitekt si je ladjo zamislil v obliki grškega križa. Na levi strani v stiku ladje s prezbiterijem je prislonjen zvonik, na desni nadstropna zakristija. V desnem fasadnem krilu je urejen vhod neposredno na stopnišče, ki vodi na kor, medtem ko je bil enak vhod na levem krilu, ki je prvotno vodil v krstilnico, zazidan.


Notranjščina

Doživetje cerkvene notranjščine je v primeri s tem, kar napoveduje njena zunanjščina, presenečenje. Cerkev je leta 1901 poslikal priznani cerkveni slikar Anton Jebačin. Vstopni del ali krak zaseda pevski kor. Od tod se vzdolž ladje odpirata visoka loka, ki ločujeta osrednji del ladje od stranskih kapel oziroma prečne ladje.

Notranjost cerkve po prenovi v letu 1997

V temenu slavoloka je naslikan Jezusov monogram IHS, v temenu loka med vmesnim prostorom in glavno ladjo škof Emigdij, v temenih vzdolžnih lokov na levi sv. Frančišek Borgia in na desni sv. Aleš, vsi priprošnjiki zoper potres. Na temenu loka nad korom je upodobljena lira. K stenski dekoraciji sodi še vrsta križev krog in krog cerkvene notranjščine. K poslikavi notranjščine sodi še namestitev 8 barvnih oken.


Oprema

Večina delov opreme iz stare cerkve je bilo prenesenih v novo. Veliki kamniti tabernakeljski oltar je najverjetneje izdelal Feliks Toman. Zdi se, da je le del, morda začetek večje kompozicije, ki se iz neznanih razlogov ni izvedla do konca. Ob straneh stojita pilastra kot podstavka za kipa sv. Petra in Pavla, v vmesnem prostoru med tabernakeljsko kompozicijo in kipoma se pojavljata dve skulpturi kerubov adorantov. Kipa svetnikov, ki jima je cerkev posvečena, stojita na konzolah na oltarni steni v višini stebrnega ciborija. Kipi so delo Franca Zajca, izdelani iz lesa in poslikani v barvi svetlega kamna.

Marijin oltar v levi stranski kapeli

Glavni oltar je delo Feliksa Tomana, kipe zanj pa je izdelal Franc Zajec

Jožefov oltar v desni stranski kapeli

Stranska oltarja stojita v sredi stranskih kapel. Ureditev treh visokih oken v njunem ozadju ju kompozicijsko krepi. Kot arhitekturi sta skoraj povsem enaka. Oba sta delo mojstrov kamnoseka Feliksa Tomana in kiparja Franca Zajca iz leta 1887. V nasprotju s kompromisnim velikim oltarjem so tu tudi kipi kamniti. V nišah desnega oltarja stojijo kipi sv. Jožefa, ob njem svetnikov sv. Kozma in Damijana z zdravilskimi atributi. V levem stranskem oltarju stoji v srednji niši Brezmadežna mati božja, v desni niši ob njej sv. Lucija, v levi sv. Barbara.

V stiku med ladjo in prezbiterijem je na dvignjeni legi na desni strani umeščena lesena prižnica v obliki osmerokotnika. Reliefi na stranicah prižnice prikazujejo sejalca, dva evangelista, Mateja, Marka, Jezusa kot Dobrega pastirja ter druga dva evangelista, Luka in Janeza. Vrh baldahina sklepa kompozicija s simboli vere, upanja in ljubezni.

Po signaturi in dataciji na 14. postaji, je postaje Križevega pota leta 1854 naslikal Caspar Luka Götzl, slikar iz Layerjeve šole.

Orgle so izdelek Franca Jenka iz Guncelj iz leta 1931. Načrt za orgelsko omaro je izdelal arhitekt Ivan Vurnik. Kolavdacijo orgel v črnuški cerkvi si lahko preberete tukaj.

Klopi so masivne in se komaj z motivom krogovičja približujejo osnovni slogovni tendenci cerkve. Leta 1887 jih je izdelal Franc Tavčar.

Trije zvonovi so iz leta 1991, eden pa iz leta 1974

V zvoniku visijo štirje zvonovi, ki se oglašajo z glasovi (od največjega k najmanjšemu): D, E, G in A. Veliki nosi napis: SVETI SERGIUS / PROSI ZA NAS / LETO 1991 (zaobljubljen), srednje veliki: MARIJA, NAŠA MATI, / VARUJ NAS!, srednje mali: RAZBIT IN PRELIT V LETU 1974, mali: VSTAL JE KRISTUS, ALELUJA / VSTALI BOMO TUDI MI! / LETA 1991.


Plečnik na Črnučah

Zasluge za Plečnikovo navzočnost v cerkvi je imel župnik Feliks Zajec, ki je mojstra naprosil za različne načrte, Plečnik pa mu je z njimi ustregel že oktobra leta 1953. Iz Zajčeve navezanosti na Plečnika in popolnega zaupanja so do leta 1955 nastajali načrti za leseno oblogo v cerkvi, več različic rešitve velikega oltarja v značilnem Plečnikovem poznem "baročnem" slogu, konkretno pa so poleg krstilnice izvedli še vratca tabernaklja na velikem oltarju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na stojalu, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, ter na pokopališču postavili križ in uredili nagrobnike duhovnikov okrog njega. Pozneje je župnik Zajec prejel od škofa Vovka Plečnikov kelih z goldinarji, cerkev je pridobila repliko Plečnikovega ciborija s spiralnim deblom, po zaslugi enega župljanov pa še vrsto stolov iz Vzajemne zavarovalnice, ki se zdaj uporabljajo kot obredni sedeži.